Predlog
Namesto sodišča OVSE bo Ljubljana Zagrebu kot razsodnika v sporu očitno predlagala meddržavno sodišče v Haagu. Za Hrvaško, ki je namesto sodišča OVSE predlagala hamburško mednarodno pomorsko sodišče, je Haag, kakor se je dalo razumeti prvi odziv premiera Iva Sanaderja, načeloma sprejemljiv. Toda Ljubljana in Zagreb se morata pred tem sporazumeti tudi o izhodiščih; za Slovenijo ugodnejše načelo pravičnosti, ki ga predlaga slovenska vlada ob podpori večine državnozborskih strank, zna v tem primeru biti tisti ‘drobni tisk’, zaradi katerega bo spodletela tudi ta pobuda. Prav tako Hrvaška nikoli doslej ni sprejela izhodišča, naj velja stanje na dan 25. junija 1991, ko je Slovenija nadzorovala celoten Piranski zaliv in imela dostop na odprto morje. Zunanji minister Dimitrij Rupel je ob tem izrazil prepričanje, da bo Hrvaški vedno težje zavračati slovenske predloge. Taktika Ljubljane se zdi zdaj bolj jasna; sodišče OVSE je bilo ‘finta v levo’, morda je to tudi haaško sodišče, sleherni zavrnjeni pobudi pa bo sledila nova, dokler ne bo Zagrebu spričo rokovnika pogajanj z EU začelo zmanjkovati diplomatskega manevrskega prostora.

Kri
Predsedniški kandidat Lojze Peterle je hotel darovati kri. Hvalevredno, a vendar tudi nenavadno. Kdor v spletni iskalnik vtipka geslo krvodajalec, na spletni strani Rdečega križa takoj dobi poduk o tem, kdo lahko in kdo ne more dati krvi. Nekdo v Peterletovem volivnem štabu bi tako ali drugače lahko to preveril; dvomim, da kandidatu koristijo ugibanja, ali se je s poskusom darovanja krvi šel demagogijo ali pa on in njegovi ljudje preprosto niso sposobni ugotoviti miškin klik oddaljenih dejstev. Če nič drugega, si Peterle gotovo ni želel naslova, s kakršnim so ga z zavoda za transfuzijo pospremili na spletni strani Dnevnika.

Most
Bliža se še en ‘zgodovinski’ dan, dan, ko na severni, vzhodni in zahodni meji ne bo več treba ustavljati, vse do Helsinkov in Lizbone na nobeni meji več. Spomnim se, resda bolj megleno, časov, ko so na mejnih prehodih mrko gledali ne le policisti, ampak tudi (bratski) vojaki, ko je bilo treba izstopiti, se odmakniti, izpolniti obrazce, zamenjati valuto, vstopiti in počakati na dovoljenje za nadaljevanje vožnje. Potem je prišlo obdobje, ko izstopanje ni bilo več potrebno, tudi vojaki so izginili, samo žigi so se v potnem listu še kopičili, pa bivalne in druge vize … Potem so izginili še žigi, kmalu zatem ni bilo treba več odpreti potnega lista. Zdaj že nekaj časa zadostuje le osebna izkaznica, a še vedno je treba ustaviti. Za (prihajajoče) udobje ‘prostega prehoda za svobodne državljane’ plačujejo mostovi (in z njimi lokalno prebivalstvo). Nikakršni arhitektonski spomeniki, a vendarle mostovi, ki so jih ljudje zgradili, da bi lahko komunicirali, poslovali, se družili. Padajo mostovi na Sotli, na meji, ki bo še nekaj časa ostala in bo, ker drugih treh ne ‘bo’, še bolj varovana, kot je bila doslej. A bo - če bo vse ‘normalno’ - v doglednem času vendarle tudi sama ‘izginila’. Zato toliko težje razumem, zakaj je te mostove zdaj treba podirati. Kot da si pravzaprav ne bi želeli, da bi bila nekoč tudi južna meja - danes še vedno na določenih odsekih sporna - enaka zahodni, severni in vzhodni. Neprijeten občutek imam ob tem, morda mejnih prehodov resda ne bo več, bomo oziroma smo pa, t.i. evropski državljani, bistveno bolje nadzorovani.

Soline
Na zapuščenem območju krajinskega parka sečoveljskih solin naj bi čez leto dni prve obiskovalce sprejele terme na prostem. Naravne in ekskluzivne, ‘nemnožične’ in - potrebne 1,3 milijona evrov vlaganj (po oceni direktorja podjetja Soline Alojza Jurjeca). Soline, njihov ‘gospodarski del’, so, vam bo povedal sleherni varstvenik narave in kulturne dediščine, neločljivo povezane s krajinskim parkom, konec koncev pa morajo Soline za krajinski park skrbeti tudi po koncesionarski pogodbi, ki preteče leta 2023. Na drugi strani so Soline povezane z Mobitelom (ki jih je pred petimi leti prevzel od Droge) in preko njega Telekomom. Za Telekom bo, kakor napoveduje vlada, čez kakšen mesec objavljen javni razpis za prodajo 49-odstotnega deleža, med devetimi cilji, ki jih s privatizacijo zasleduje vlada, pa soline (s krajinskim parkom) niso izrecno omenjene. Nemara ne bi bilo odveč, če bi bile vsaj v razpisu. Navzlic turističnim načrtom in navzlic Mobitelovim vlaganjem v soline, Soline (še vedno) ne prinašajo dobička in ni gotovo, da bo prestiž, ki ga prinašajo, morebitnemu novemu lastniku Telekoma vreden izgube.

Objavljeno pod slovenija | | |