Sedel je za pisalni stroj, vtaknil vanj štirideset metrov dolg trak neskončnega papirja, zlepljenega iz štirimetrskih kosov, in s pomočjo kave in benzedrina v enem samem silnem ustvarjalnem zamahu, dolgem tri tedne, napisal roman, ki mu je prinesel slavo in ga spremenil v glasnika generacije. »Tako kot velja Sonce vzhaja in zahaja [Ernesta Hemingwaya] za romaneskno oporoko »izgubljene generacije« dvajsetih let [prejšnjega stoletja], se zdi gotovo, da bo tudi [roman] Na cesti postal oporoka beat generacije,« je takoj po izidu napisal Gilbert Millstein. Čeprav vse kritike niso bile tako naklonjene, je bilo to dovolj za takojšnjo slavo in izjemno medijsko pozornost.

Preden pa je pred petdesetimi leti roman Na cesti izšel, si je moral njegov avtor Jack Kerouac sposoditi denar za avtobusno vozovnico, da je obiskal tedanjo prijateljico Joyce Johnson, ki se spominja, kako sta se tistega jutra, ko je New York Times objavil kritiko romana, sprehodila do časopisnega kioska. »Jack je šel v posteljo neznan in se prebudil slaven,« je povedala pred nekaj leti. Čeprav je zgodba snov, iz katere se napaja mit o Ameriki kot obljubljeni deželi, je približno enako resnična kot vsak mit.

Listen to Kerouac read from On the Road and Visions of Cody, accompanied on piano by Steve Allen on The Steve Allen Plymouth Show in 1959. (From The Jack Kerouac Collection © 1990 Rhino Records) via http://www.npr.org

Obletnico bo zaznamovalo nekaj zanimivih dogodkov. 5. septembra bo založba Penguin objavila roman brez posegov cenzure, torej izvirni zvitek. Njegovi liki – Allen Ginsberg, Burroughs, Cassadyjeva – ne bodo več skriti za včasih čudovitimi avtorjevimi psevdonimi in tisti sloviti uvodni stavek: »Deana sem spoznal kmalu potem, ko sva se z ženo razšla,« se bo zdaj glasil: »Neala sem spoznal nedolgo po očetovi smrti.« Prav tako bodo v knjigi številni prizori spolnosti, ki so jih odstranili na zahtevo založnika, čeprav so, hetero in homoseksualni, seveda za današnje predstave čisto pohlevni. Na prvih straneh bomo tako skoraj mimogrede brali o bežni privlačnosti med Ginsbergom in Nealom Cassadyjem: »Bil sem v isti sobi. Slišal sem ju v temi, pomislil in si rekel: »Hmm, tam se pa nekaj kuha, vendar s tem nočem imeti ničesar.«

vir: http://www.npr.org
Photo: Chip Grabow, NPR News

Jean-Louis Kerouac se je rodil 12. marca 1922 v Massachusettsu in se najprej sporazumeval v lokalnem francoskem dialektu. Bil je radoveden in bister otrok, v šoli mu je šlo dobro in bil je tudi športni gimnazijski zvezdnik, zato je dobil štipendijo newyorške univerze Columbia. Toda Jack se na univerzi ni najbolje znašel, prepiral se je s trenerjem nogometnega moštva, ki mu zato ni dovolil igrati, ker pa je bil razočaran tudi zaradi očetovega bankrota in padca v alkoholizem, je študij kmalu opustil. Bilo je na začetku II. svetovne vojne in Kerouac je poskusil z vojsko, vendar so ga zavrnili in končal je v trgovski mornarici. Kadar ni plul, se je kljub nasprotovanju staršev družil z nekdanjima sošolcema s Columbie, Allenom Ginsbergom in Lucienom Carrom, s starejšim prijateljem Williamom S. Burroughsom in slikovitim Nealom Cassidyjem iz Denverja, ki ga je tudi nagovoril, da mora prepotovati Ameriko in o tem pisati.

Prijateljem je njegovo pisanje ugajalo in Ginsberg je prepričal profesorja z nekdanje univerze, da je Kerouacu našel založnika za prvi roman (The Town and the City), s katerim je sicer postal znan v literarnih krogih, ne pa tudi slaven. Med pisanjem tega romana je s Cassidyjem nekajkrat prepotoval Ameriko in ko je o tem pisal, je začel poskušati s svobodnejšimi oblikami, delno prav pod vplivom svojega sopotnika, delno pa zaradi jazzovske glasbe oziroma be-bopa Charlija Parkerja in Dizzyja Gillespija. Nealova žena Caroline Cassidy je bila Kerouacova gostiteljica med pisanje romana Na cesti in se ga spominja kot občutljivega, discipliniranega pisatelja, ki je bil vedno na preži za materialom, s katerim je polnil črno beležnico, dokler se ni kje za dovolj dolgo ustalil, da je drobce med seboj povezal. Toda ko je sloviti štiridesetmetrski rokopis, ki je pred nekaj leti na dražbi dosegel ceno 2,4 milijona dolarjev in ga danes hrani univerza Indiana, prinesel založniku, ta sploh ni bil navdušen in sodelovanja je bilo konec.

Kerouac je nato v petdesetih letih pisal roman za romanom, ne da bi mu uspelo kakšnega tudi objaviti. Rokopise je prenašal v nahrbtniku in nenehno potoval z ene strani Amerike na drugo. V San Franciscu se je spoprijateljil z zenovskim pesnikom Garyjem Sndyerjem in se navdušil nad budizmom, o čemer piše v odličnem romanu The Dharma Bums. Toda šele potem, ko so njegovi prijatelji iz beat generacije (izraz je precej prej skoval prav Kerouac), že zasloveli in so nenehno ponavljali, da je od vseh najbolj nadarjen prav Jack, so založniki postali pozorni na njegove rokopise iz nahrbtnika.

Nenadna vsesplošna pozornost Kerouacu ni ugajala niti se ni v njej znašel. Presedala so mu nenehna vprašanja v zvezi s hitrostjo pisanja, njegovim glasbenim okusom in slavo. Pravzaprav se mu kaj slabšega skoraj ne bi moglo zgoditi. Njegov moralni in duhovni propad v naslednjih letih je bil osupljiv. Ker je skušal biti podoben svoji divji podobi iz romana, je začel hudo piti. Objavil je veliko knjig, toda večino je napisal prej, preden je zaslovel. Leta 1961 je skušal pustiti alkohol in šel živet v kalifornijski Big Sur, a divja narava ga je dobesedno potolkla in kmalu se je vrnil v San Francisco in k pijači. Izkušnjo je popisal v zadnjem odličnem romanu Big Sur. Umrl je oktobra 1969, star komaj sedeminštirideset let.

Kaj je torej tako privlačnega na romanu, ki je nastal pred več kot petdesetimi leti, da je še danes vreden pozornosti? Bralca gotovo najbolj navduši brezmejna svoboda, ki jo izraža knjiga. Ne samo svoboda posameznika, ki lahko po mili volji potuje po deželi, ta pa je tako neznanska, da traja pot od enega konca do drugega zelo dolgo, ampak tudi svoboda države, celine, brezmejne možnosti, ki jih nudi in odpira. Bolj kot odličen roman je Na cesti univerzalna metafora svobode, in ta se je najbolj prijela pri rodovih, ki so Kerouacu sledili, se pravi pri zgodnjih rockerjih in hipijih, a domovinsko pravico je dobila po vsem svetu. Cela knjiga je eno samo dolgo ljubezensko pismo deželi, čista poezija, ki pogosto dobesedno kipi čez robove, deško navdušenje nad prostorom, ki ga je še treba spoznati in osvojiti. Jack Kerouac se je tega gotovo zavedal, kajti rad je govoril: »Vsak lahko naredi svetinjo iz Pariza, jaz pa znam narediti svetinjo iz Topeke.«

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |