Until we meet again, may God bless you as he has blessed me
jure, četrtek, 16. avgust 2007Če bi bil Elvis Presley danes še živ – o čemer nekateri še danes niti malo ne dvomijo – bi imel dvainsedemdeset let, tako pa je mrtev že točno trideset. let. Da je imel izvrsten občutek za timing, ne gre dvomiti: tako kot se je pojavil točno v pravem trenutku pred malenkost več kot petdesetimi leti, je znal tudi umreti v pravem trenutku. 16. avgust je namreč vrhunec sezone kislih kumaric, zato ga nobeno občilo niti pri nas ne more pustiti pri miru. Kako bi ga le, ko pa je ravno pravi trenutek za obujanje nostalgične preteklosti, ko je bilo vse še lepo, nedolžno in pristno, kot je bila subkultura rock’n'rolla in kasneje rocka, ki jo je pomagal sprožiti, na vrhuncu.
V resnici si se seveda lahko spominjali marsičesa drugega, kar je enako ali morda celo še bolj pomembno. Pred tridesetimi leti je na primer izbruhnil punk (Pankrti so imeli septembra tega leta zgodovinski prvi nastop, ki ga zdaj lahko kupite na deviškem vinilu), torej poosebljenje vračanja h koreninam tistega, kar je sprožil Elvis, pa čeprav sem prepričan, da so punkerji pred tridesetimi leti ob novici o smrti velike zvezdnika rekli samo: Hvala bogu, bil je že čas.
Po svoje je res bil že čas, kajti Elvis se je v dobrih dveh desetletjih iz ikone mladostniške upornosti in neprilagojenosti spremenil v popolno nasprotje tega. Kako se tudi ne bi, ko pa skoraj ni imel besedico o tem, kaj naj bi snemal (v zvočnem in filmskem studiu), kako naj bi se obnašal in komu naj bi pel. Zdi se, da se je staral veliko hitreje od svojega prvotnega občinstva, kajti po letu 1970 ga je bilo pravzaprav mogoče videti samo še v Las Vegasu, se pravi v mestu, ki je tako umetno, da je zmoglo prenašati njegovo legendo.
Prvič so mu prestol sredi šestdesetih zamajali Beatli, zato jih ni maral, kot ni maral niti tistih, ki so jim sledili. Od konca šestdesetih let dalje se pravzaprav sploh ni več kazal v javnosti, če to ni bilo na odru in v enem svojih znamenitih kičastih kostimov, čeprav je jasno, da ga večina hipijev, ki so takrat hodili po ulicah, sploh ne bi spoznala. Tudi zato se je iz vitkega, čednega mladeniča z očarljivim nastopom in izjemnim glasom spremenil v zavaljeni mlinček za hitro hrano, zdravila na recept in drogo brez recepta.
Vendar mu veličine ni mogoče odvzeti. Celo nekateri punkerji so ga zelo spoštovali. Vzemimo Nicka Cava, ki je pel celo vrsto njegovih skladb in izdal album (po mojem mnenju njegov najboljši) The Firstborn Is Dead, ki se napaja prav v mitologiji rojstva dvojčkov Presley, od katerih je prvorojeni na porodu umrl.
Če kaj, potem se mi zdi, da bi morali danes poslušati njegove najboljše skladbe – vse prve uspešnice za RCA, ki jih je za soliden album, pa morda tista dva memphiška albuma, ki ju je ob koncu šestdesetih let uspel posneti brez nadzora polkovnika Parkerja. Danes ju lahko dobite na enem disku z naslovom The Memphis Album. To je esenca Presleyeve karizme in eden zares veličastnih albumov rockovske zgodovine, da niti ne omenjam tega, da na njem najdete pesmi, kot so Don’t Cry Daddy, In the Ghetto, Suspicious Mind in kakšnih dvajset podobno dobrih.
Objavljeno pod kultura in šolstvo |
|
|





Sam bi dodal še Elvisove najbolj zgodne posnetke, kateri so nastali v sredini 50. let prejšnjega stoletja v snemalnem studiu Sun. Najlepše so zbrani na plošči Sunrise. Po mojem mnenju pa je bilo v tistem obdobju precej muzkontarjev, kateri so bili kakovostno superiornejši od Elvisa - če si je kdo zaslužil naziv kralja r’n'r, je to vsekakor Chuck Berry - da se bluzerjev niti ne našteva (Muddy, Wolf, Walter, Sonny Boy, Elmore, …).