Oblast očitno presega sposobnosti Janeza Janše in njegove stranke
vojko, sreda, 15. avgust 2007Videti je, da se v največji vladni stranki še niso dogovorili, kako se lotiti največje opozicijske stranke - ‘frontalno’ in ob podpori vsega težkega ideološkega topništva ali preko posameznikov in določenih tem. Po včerajšnjem nastopu vodje poslanskega kluba SDS Jožeta Tanka bi se dalo sklepati, da se pripravlja ‘napad’ na celi črti, a ponedeljkov nastop poslanca SDS Jožefa Jerovška prej napoveduje drugo možnost. Da se Janez Janša in Borut Pahor to jesen ob morebitnem ‘mimohodu’ v državnem zboru ne bosta več tako prijateljsko trepljala, kakor se je dalo to minule mesece neštetokrat videti na televizijskih zaslonih, pa je zanesljivo.
Razumljivo je, da poskuša Janševa stranka tako ali drugače prevzeti pobudo. Dogodkov, ki nanjo - kot na največjo vladno stranko - mečejo dolge sence, je čedalje več; malodane ni več ministra, ki bi lahko prepričljivo pojasnil, zakaj je na razpisu dodelil posel ali sredstva določenemu ponudniku ali prosilcu, malodane ni več ministrstva, ki ne bi bilo deležno pripomb računskega sodišča ali protikorupcijske komisije, malodane ni več posla, ki ga sklene država, ne da bi se nemudoma pojavili dvomi v njegovo korektnost ali revizijski zahtevki, malodane ni privatizacije, pri kateri se ne bi iz letala videle sledi ‘prijateljev’ …
Če vsega tega ne bi bilo - niti Sove niti medijev niti direktorjev niti Strojanovih niti megaigralnice niti pokrajinske zakonodaje … - kaj bi lahko največja vladna stranka rekla v svojo korist? Gospodarska rast? Hm, o njeni hudo dvomljivi vzdržnosti smo tukaj že večkrat pisali. Davčna zakonodaja? Ja, v toliko, da ni treba več izpolnjevati davčne napovedi in dvakrat prijavljati kapitalskih dobičkov. Delovnopravna zakonodaja? Hm, odstavljeni minister je bil tistemu, kar bi bilo približek začetnih reformnih obljub, veliko bližje (in je moral, kot je videti, oditi prav zato, da bi se sindikati kasneje sploh pogovarjali o kolektivni pogodbi).
Kaj torej? Je gradnja avtocest kaj hitrejša in cenejša kot pred tremi leti? Je pokojninski sistem bolj vzdržen? Je zdravstveni sistem učinkovitejši? Je kje zrasla kakšna zelenopoljska tuja naložba? Je manj prometnih nesreč? Je proračunski primankljaj manjši? Je država kaj manj odvisna od uvoza energije? Je sodstvo hitrejše? So odnosi s Hrvaško urejeni? … Nič od tega ni videti niti ‘v trendu’, vse to - in še veliko več - pa je bilo obljubljeno.
SDS ni zmagala na volitvah zato, da bi prvi dve leti razlagala, kako je bilo prej še slabše, drugi dve pa, da je na ključnih mestih v družbi še vedno preveč ’starih kadrov’; ta retorika je znana iz zgodovine VKP(b) in drugih komunističnih strank, ki jim ‘družbeni inženiring’ vedno znova spodletel - do končnega veličastnega poloma. SDS je na volitvah zmagala, da onemogoči klientelizem in korupcijo, liberalizira gospodarski sistem, umakne državo iz lastništva podjetij, spremeni Kad v trden steber pokojninskega sistema in sistem javnih storitev dopolni z zasebnimi oziroma vpelje konkurenco v zdravstvo, šolstvo, kulturo itd., skratka, da stori vse tisto, česar LDS ni znala, zmogla, hotela …
Če tega tudi Janševa stranka ni sposobna storiti, ji Tankove blagozvočne pesnitve o ‘ideološki palici’, ki da jo je SD prevzela od LDS (in s katero da maha ob predlogu zakona o žrtvah vojnega nasilja), ne morejo pomagati. Prav tako ne pozivi na zaslišanje predsednika SD pred komisijo za nadzor delovanja obveščevalnih in varnostnih služb. In tudi Jerovškovo opozarjanje ‘na slabe namene redkih posameznikov’ iz opozicije, ki hočejo menda minirati doseženo enotnost parlamentarnih strank glede urejanja odnosov s Hrvaško ne more prikriti ničesar.
Če bi SDS res potrebovala še bolj konstruktivno opozicijo, kot je Pahorjeva SD (ki je bila zraven pri vsaki vladni pasji procesiji - reformnem paktu, sporazumu o sodelovanju strank v času predsedovanja EU, pobudah za ureditev odnosov s Hrvaško, hkrati pa je skrbno pazila, da vlade ne bi vznejevoljila s preostro kritiko), potem si parlament demokratične države najbrž predstavlja kot vsekitajski ljudski kongres.
Še drugače, če zaradi nestrinjanja SD z zakonom o žrtvah vojnega nasilja in izjav Antona Ropa ne more narediti, kar se je sicer namenila in za to prevzeti odgovornosti, lahko začne Janševa stranka kar odštevati - oblast očitno presega njene sposobnosti.
Objavljeno pod slovenija |
|
|





Res je tako, vendar trenutno še ni videti jasne alternative. Kar pa seveda ni podlaga za še en mandat Janši. Upam samo, da se bo alternativa kmalu še bolj angažirala in da je dovolj tistih, ki jih zanima, kaj država stori oz. bo storila na zgoraj naštetih področjih. In manj tistih, ki jih bolj zanimajo osamosvojitelji, osvoboditelji, povojni časi in podobna ideološka nesnaga, ki bo pred volitvami nedvomno še prišla na plan - še bolj, kot je že.
Trenutno največja težava Slovenije je, da je SDS brez alternative; realno jo lahko zamenjajo le tisti, katerih največji uspeh bo, če bodo ukinili tisto, kar so sami sprejeli v prejšnjih mandatih.
Žalostno pa je tudi, da gospodarski rezultati SDS presegajo vse, kar je pred njo dosegla katerakoli druga vlada. Najboljša gospodarska rast, najnižja brezposelnost, najbolj pospešena gradnja stanovanj…in vendar so realno slabi, glede na to, kar so nam nudile pod preprogo pometene liberalne reforme; ki ne bodo odšle nikamor prav tako, kot problemi, ki so jih skušale reševati ne bodo poniknili sami od sebe.
Gospodarska rast in podobno mislim da je bolj posledica ravnanj prejšnjih vlad kot pa te… Za koliko se je že zadolžila Janševa oblast?
SDS je še vedno daleč najboljša alternativa od vseh drugih, ki imajo sploh realne možnosti priti v parlament.
Visoka gospodarska rast pa ni posledica ravnanj prejšnjih vlad, kot bi si rada pripisala levica, ampak stanja v svetu in sedanje vlade. Res je. Pod SDSom nam gre boljše kot pod prejšnjimi vladami, samo še vedno slabše, kot bi nam lahko šlo.