Pred nekaj dnevi sem se vrnil z dopusta na južnodalmatinskem otoku. Pot smo še podaljšali, ker smo si hoteli po dolgem času ogledati Bosno. Kljub temu, da ceste na otokih res niso bog ve kaj (sicer pa smo večino poti opravili s kolesi), se nanje nisem spomnil, dokler nisem prečkal meje in se znašel v Sloveniji. No, ne takoj, potem ko je bilo konec prvega avtocestnega veselja od hrvaške meje dalje. Ja, tako slabe prometnice, kot je ostanek bivše Ceste bratstva in enotnosti, ne premorejo niti v Bosni.

Pa te sploh nočem omalovaževati. Še stranske ceste po njej, recimo tista iz Mostarja skozi Duvno (Tomislavgrad) do Travnika in čez Jajce do Bihača, po kateri smo vozili na priporočilo Travničana, ki razmere dobro pozna in jo zelo priporočam vsem, ki jih ne mika Sarajevo, je boljša do tistega, na kar naletimo v Evropski uniji. No ja – v njeni najbolj balkanski izpostavi in v državi, ki bo naslednje leto tej tvorbi celo predsedovala. To je njena glavna prometna zveza z jugovzhodom. Drugih raje ne bom omenjal, sem jih poskusil na poti na dopust. Tam na primer pred mejo ob šestih zjutraj ne dela niti črpalka.

Potem sem se spomnil, da sem videl, kako so na Hrvaškem avtocesto gradili ponoči ob razsvetljavi močnih reflektorjev in spomnil sem se tudi, da sem še sam pod vplivom mnenja naših prometnih »strokovnjakov«, ki zagovarjajo počasno, beri lenobno gradnjo, pred nekaj leti verjel, da avtoceste v Dalmacijo ne bom dočakal – zdaj pa sega že do Brele in dela se nemoteno nadaljujejo. Ja, najbrž zato, ker je teren veliko boljši kot pri nas, saj gre v glavnem za kamenje in skale.

Ne vem, kaj naj pravzaprav rečem, ampak očitno je, da je domača gradbena mafija močnejša od vseh vlad, naj bodo leve, desne ali sredinske. Kar seveda niti ni čudno, saj isti ljudje kot sateliti krožijo od gradbene firme na Dars in z Darsa na ministrstvo za promet, pa spet nazaj na (isto ali drugo) gradbeno firmo. Potem prideš domov, odpreš časopis in vidiš naslov: SCT zahteva od Darsa dodatnih 6 milijonov € za inštalacije v predoru, ki niti še zgrajen ni. Je pa seveda zelo trd oreh, kar so gradbeniki ugotovili šele potem, ko so začeli vrtati, ker ni šlo tako kot s prstom v nos.

Hrvati torej delajo ponoči, pri nas pa še podnevi ne. Pred kakšnim mesecem sem se v nedeljo dopoldne peljal, pravzaprav bolj vlekel proti Radovljici in na gradbišču avtocestnega odseka, ki se začne s predorom, zagledal lično postrojenih petnajst največjih gradbenih tovornjakov, kar jih je mogoče videti pri nas. Ko sem se proti večeru vračal, so bili tovornjaki še vedno na svojem mestu. Najbrž so počivali. Saj je bila nedelja. Potem sem se spomnil, da sem kakšen dan pred tem v časopisu prebral, da stane ura takšnega tovornjaka okoli 120 evrov. Ampak to najbrž velja za tiste, ki se morajo preživljati na trgu. Če te plačuje proračun ali Dars, je zadeva drugačna. 1800 evrov na uro pa ja ni toliko, da slovenski davkoplačevalci ne bi mogli plačati.

Očitno nikogar od odgovornih ne gane niti podatek, da se na cestah vsak dan pobije več ljudi. Krivi so seveda sami, ker ne prilagodijo vožnje pogojem na cestah oziroma, ker si ne kupijo hummerja, s katerim bi morda imeli nekaj več možnosti, če se vanje zaleti štiridesettonski vlačilec, ki je vladar slovenskih cest, zlasti tistih na Štajersko in v Prekmurje. Mi pa še vedno odpiramo 0,5 do 2,5 kilometrske odseke avtoceste, ministri se sončijo v soju žarometov in navdušeno dopovedujejo, da bo trajalo samo še deset, petnajst let, pa bomo imeli cel avtocestni križ.

A res ne vidimo, da se pustimo že desetletja nategovati točno istim direktorjem gradbenih podjetij? A res ne vidimo, da se da ceste graditi tudi drugače, hitreje in – bog ne daj – ceneje? A mora res vsak politik, lokalni in državni, namočiti prste do komolca v blagajno Darsa? A je res dopustno, da vsaka občina, krajevna skupnost ali posameznik izsiljuje državo, ko gre za tako pomemben projekt, kot je gradnja avtoceste? A je res dopustno, da se smešimo pred celo Evropo, ker nismo sposobni zaflikati tistih nekaj manjkajočih lukenj na avtocesti od avstrijske do hrvaške meje?

Zdi se, da to nikogar ne skrbi, ne zdajšnje ne prejšnje vlade, kot nikogar od oblasti ne skrbi niti to, da se število smrtnih žrtev v prometu ne zmanjšuje, pa čeprav se vozimo z veliko varnejšimi avtomobili kot pred desetimi ali petnajstimi leti. Po mojem mnenju bi morala biti to najpomembnejša tema naslednje predvolilne kampanje. Ampak gradbeni lobi bo že poskrbel, da ne bo. Denar, ki ga brez večje truda dobiva od države, je preveč pomemben, toliko bolj, ker kaže, da ga bo trg malo discipliniral vsaj pri gradnji astronomsko dragih stanovanj.

Objavljeno pod opilki | | |