GOST RAZGLEDOV

dr. Janez Potočnik
evropski komisar za znanost
janez.potocnik@ec.europa.eu

Čeprav je bila povedana že večkrat, ne gre drugače, kot da zgodbo začnemo na začetku. Torej - svet se spreminja. Na določen način postaja manjši in ljudje živimo hitreje. Vse bolj smo med seboj povezani. Ta proces imenujemo globalizacija. Prinaša številne priložnosti in odpira nova vprašanja. Globalizacijo lahko odobravamo, lahko smo zaradi nje zaskrbljeni. Ne glede na to, kakšni so naši občutki in ocene, je dejstvo, da procesa ne moremo prezreti. Premočno vpliva na naše življenje, na njegovo kakovost. Sam menim, da je proces, če je ustrezno nadzorovan in voden, načeloma dober. Večja povezanost sveta in hitrejši prenos znanja dajeta tudi manj razvitim delom sveta priložnost, da postopoma dohitijo tiste, ki že danes živijo dobro. Premike je najbolje opaziti na Kitajskem, v Indiji, pa tudi v Braziliji in drugih razvijajočih se deželah. Njihova intenzivnost je tolikšna, da posledic nikakor ne moremo zanemariti. Bruto domači proizvod na Kitajskem v zadnjih letih raste okoli 20 odstotkov letno, investicije v R&D pa okoli 10. Indija je danes trg, ki privlači ključne svetovne investitorje. Da je Zemlja resnično “postala majhna”, dokazuje tudi dejstvo, da je vse več izzivov, s katerimi se srečujemo, globalnih. Pomanjkanje hrane in pitne vode, bolezni in različne epidemije, podnebne spremembe, varnost, stabilna preskrba z energijo so le nekateri od najbolj perečih problemov, ki postajajo vse bolj skupni. Vse bolj se zavedamo, kako redke so nekatere dobrine, ki smo jih še pred nekaj leti trošili brezmejno in brezskrbno. Dobro se še spomnim časov, ko je pitna voda pritekla le iz pipe. Danes je plastenka vode neizbežna dnevna spremljevalka. Podnebne spremembe nas opozarjajo, da je redka dobrina postal tudi naš skupni dom, Zemlja.

Lizbonska strategija
Razvita gospodarstva se poskušajo prilagoditi spremenjenim okoliščinam. Evropa je našla odgovor v t.i. Lizbonski strategiji. Kljub temu, da so jo nekateri že (večkrat) bolj ali manj neuspešno poskušali pokopati, je Lizbonska razvojna pot še vedno živa in prava. Gre za preprosto vprašanje, kako zadržati ali celo povečati kakovost življenja in hkrati ohraniti globalno konkurenčnost. To je mogoče bodisi z zniževanjem stroškov ali pa s povečevanjem produktivnosti. Stroške lahko znižamo z zniževanjem plač, česar ne želimo. Prav tako jih je mogoče znižati z omejevanjem socialne varnosti. Res je, da so zaradi staranja prebivalstva in neprožnosti na trgu delavne sile potrebne spremembe, vendar pa je, in bo ostala tudi v bodoče, socialna varnost v Evropi ena ključnih vrednot. In prav je tako. Tudi povečevanje konkurenčnosti na škodo narave, bi bila čista neumnost.

Rešitev je zato treba iskati v povečevanju produktivnosti dela ali povedano drugače, če želimo ohraniti kvaliteto našega življenja in ostati globalno konkurenčni, moramo biti boljši od drugih in vedeti več. Svoj razvoj moramo temeljiti na znanju, izobraževanju, znanosti in raziskavah ter inovacijah. Znanje, ekonomija znanja, družba znanja, vse to so različice iste smeri, ki nima alternative. Družba znanja ni abstrakten pojem, ampak usmeritev, ki mora biti konkretno, trajno in stalno, podprta z ustreznimi politikami. Zahteva dobršno mero potrpežljivosti in smelosti. Tudi ni politično privlačen pojem, saj ne zagotavlja rezultatov na kratek rok.

Pogled in prepričanje o pomenu in vlogi znanja se v zadnjem času tudi v Evropi vse bolj utrjuje in uveljavlja. Politika, ki je povezana z znanostjo in raziskavami, je zato danes med tistimi ključnimi politikami, ki odločajo o naši prihodnosti.

Kje je Evropa danes?
Kratek pogled na stanje indikatorjev, ki se običajno uporabljajo za primerjavo razvitosti znanstveno raziskovalne dejavnosti med državami, nas prepriča, da je Evropska unija pred resnimi izzivi. Delež bruto domačega proizvoda, ki ga države Unije v povprečju namenijo za znanost in raziskave (1,84%), močno zaostaja za razvitimi industrijskimi državami (ZDA dobrih 2,6 % in Japonska nekaj več kot 3,1 %). Delež v zadnjih letih stagnira, tako kot tudi v obeh omenjenih razvitih industrijskih državah. V nasprotju z njimi je trend v razvijajočih gospodarstvih, kot sta Kitajska in Indija, hitro rastoč. Če bi se trenda v Evropi in na Kitajskem nadaljevala, bi Kitajska v pičlih treh letih po deležu v R&D investiranega BDP ujela Evropo. Tako ima Evropa pravzaprav dva problema. Če se primerjamo z razvitimi industrijskimi državami, je problem dosežena raven investicij, če se primerjamo z razvijajočimi gospodarstvi, pa hitrost povečevanja tega deleža, torej rast investicij.

Evropska unija je tudi vse prej kot enoten prostor. V Uniji so države, ki dosegajo skoraj 4 % raven investicij (nordijske države) in države, ki ne dosegajo niti pol odstotka (predvsem nekatere nove mediteranske članice). Razlike seveda otežujejo možnost učinkovite enotne politike na evropski ravni.

Delež privatnih investicij v skupnih R&D investicijah je v razvitih državah (nekaterih članicah EU, ZDA, Japonski) okoli dvotretjinski. V Evropi je v povprečju ta delež le okoli 54 %. To pomeni, da je razlog za zaostajanje skupne investicijske R&D dejavnosti predvsem v relativno nizkih privatnih investicijah. Natančnejša analiza vzrokov zahteva samostojen prispevek. Razlogov seveda ne gre iskati v morebitnem odnosu evropskih podjetij (že ta pojem je dandanes vreden resne razprave) do pomena in vloge investicij v R&D in inovacij v njihovem razvoju. Pomena teh investicij se še kako dobro zavedajo, a podjetniki seveda lahko izbirajo. Odločajo se za lokacijo, kjer so pogoji najugodnejši. Ključni faktorji, ki vplivajo na odločitev podjetij, so obstoj trga, razpoložljivost izobraženih kadrov in ugodni pogoji za investicije in delo. Če so javna sredstva za investicije v R&D odločitev, ki je v rokah vlad in parlamentov, in jih je mogoče neposredno določati in usmerjati s političnimi odločitvami, to ne velja za podjetniške investicije. Zato je to vprašanje izjemno kompleksno, politike, ki bi prinesle pozitivne premike, pa zahtevne in pogosto dolgoročne.

Seveda povečanje investicij v R&D samo po sebi še ne zagotavlja uspeha. Tako kot njihova velikost, je pomembna tudi kvaliteta njihove (upo)rabe. Povečanje investicij je zato zgolj potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za uspeh. Žal pa velja, da je stagnacija ravni investicij verjetno zadosten pogoj za neuspeh prilagoditev, ki jih od nas zahteva spreminjajoče se globalno okolje.

Tudi drugi kazalniki, kakršni so, denimo, število prejetih Nobelovih nagrad v zadnjih letih, število uveljavljenih patentov, bodisi v Evropi ali v ZDA, privlačnost za investicije v R&D in inovacije, tokovi mobilnosti raziskovalcev ipd., zbujajo skrb in potrjujejo, da ima Evropa številne probleme strukturne narave, ki zahtevajo sistematičen pristop in neprestano pozornost.

Na splošno sicer velja, da je raven kvalitete raziskovalne dejavnosti v Evropi boljša od uporabe znanja v gospodarske namene. Ta razkorak je tako značilen in očiten, da je dobil celo svoje ime – Evropski paradoks.

Ključni instrumenti na ravni Unije
V Evropski uniji je spodbujanju raziskovalne dejavnosti namenjeno precej pozornosti. Ključni so trije instrumenti: izvrševanje Okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj, uresničevanje v Barceloni leta 2002 dogovorjene obveznosti članic za dosego 3 % povprečne ravni R&D investicij v Evropski uniji v bruto domačem proizvodu do leta 2010 in ustvarjanje Evropskega raziskovalnega prostora.

Zadnji Okvirni program, sedmi po vrsti, je bil sprejet tik pred koncem lanskega leta. Trajal bo sedem let, od 2007 do 2013 in je težak skoraj 55 milijard evrov. To je največja centralno vodena proračunska postavka v obstoječi finančni perspektivi, kot tudi imenujemo evropski proračun. Osnovna struktura programa je dokaj preprosta. Spodbujanju sodelovanja med odličnimi raziskovalnimi institucijami v Evropi in tudi širše je namenjenih okoli 60 % sredstev, slabih 15 % sredstev je namenjenih financiranju Evropskega znanstvenega sveta (izključno spodbujanju odličnosti), 20 odstotkov pa krepitvi raziskovalnih kapacitet - od tega okoli polovica krepitvi človeških kapacitet (mobilnosti), polovica pa krepitvi ostalih kapacitet (raziskovalni infrastrukturi, malim in srednje velikim podjetjem, regijam, razumevanju in popularizaciji znanosti itd.). Okoli 5 % sredstev je namenjenih nuklearnim raziskavam.

Program prinaša številne novosti. Omeniti velja naslednje:

* Evropski znanstveni svet – organ, ki naj bi prerasel v institucijo, ki financira raziskovalce izključno ob upoštevanju kriterija odličnosti. Svet je popolnoma avtonomen v svojih odločitvah. To pomeni, da raziskovalci preko predstavnikov, ki so jih izbrali sami, samostojno odločajo o tem, za kakšne namene bodo uporabili razpoložljiva raziskovalna sredstva. Gre za vzpostavitev nekakšne “lige prvakov” na področju znanosti in raziskav na evropski ravni. Evropski znanstveni svet je resnično novost, ki bo, tako sem prepričan, dolgoročno zaznamovala evropski raziskovalni prostor. Brez dvoma vodi v večjo konkurenčnost in kvaliteto raziskav v Evropi, odprl pa bo tudi številna boleča vprašanja, povezana s koncentracijo znanosti v evropskem prostoru, načinom njenega “pravičnega” financiranja, in nasploh obrambo t.i. nacionalnih interesov.
* Skupne tehnološke pobude – temeljijo na Skupnih tehnoloških platformah, ki na specifičnih področjih izpolnjujejo posebne pogoje. To so javno-privatna partnerstva, s katerimi se na podlagi odobritve članic Evropske unije, financirajo raziskovalni programi na posameznih dogovorjenih področjih in ne več posamezni raziskovalni projekti. Njihov namen je zagotoviti zadostna finančna sredstva, združiti napore, da bi na nekaterih ključnih strateških razvojnih področjih zadržali ali pridobili globalne konkurenčne prednosti.
* Možnost financiranja nove, skupne raziskovalne infrastrukture – sredstva, ki jih je Komisija predlagala za ta namen, so bila sicer v proračunskih pogajanjih močno okleščena, kljub temu pa predstavljajo dobro osnovo za morebitne odločnejše korake v prihodnosti.
* Poenostavitev programa – kljub temu, da ni poenostavljen do ravni, ki bi si jo osebno želel, je bilo sprejetih nekaj pomembnih novosti. Te naj bi prijavljanje, delo in poročanje raziskovalcev poenostavile (enostavna struktura programa, nespremenjeni instrumenti, skupna enota za registracijo, garancijski sklad, manj poročanja itd.).

Sedmi okvirni program je brez dvoma pomemben korak v pravi smeri. Je nekakšen hibrid med dosedanjimi in bodočim programom, ki ga že nakazujejo zgoraj omenjene novosti.

Politični cilj 3 % povprečne ravni R&D investicij v Evropski uniji v bruto domačem proizvodu do leta 2010 je del t.i. Nacionalnih reformnih programov, ki so jih sprejele vse članice Unije. Že samo dejstvo, da je eden od le dveh nominalno določenih ciljev, je dovolj zgovorno. Seveda to ne pomeni, da naj bi vsaka članica do leta 2010 dosegla raven 3 %, pomeni pa, da si bodo vse prizadevale povečati delež investicij s ciljem, da bi skupaj dosegli želeno 3 % raven. Če bi sešteli ponderirane ciljne vrednosti, ki so si jih članice na podlagi obstoječega stanja, ocene možnosti in sprejetih ukrepov zadale v Nacionalnih reformnih programih, bi v Uniji leta 2010 v povprečju dosegli okoli 2,6 % raven investicij. To je sicer daleč od zastavljenega političnega cilja, a še dlje od trenutnega stanja (1,84 za leto 2005). Kljub temu, da skoraj ni verjetnosti, da bi zastavljeni politični cilj dosegli, bi ga bilo v tem trenutku povsem nesmiselno spreminjati in izgubljati energijo prihodnjih let v iskanju razlogov in pojasnjevanju takšne odločitve. Ravno nasprotno, treba je narediti vse, da se cilju kar najbolj približamo. Sicer pa je 3 % raven investicij bolj kot cilj razumeti kot rezultat splošne (predvsem gospodarske) klime in učinkovitosti države. Zagotovo ni rezultat uspešne politike ministra ali komisarja, ki je odgovoren za raziskovalno politiko, ampak politike celotne vlade oziroma Komisije.

Evropski raziskovalni prostor je pojem, ki se je uveljavil v letu 2000, takrat ko je bila rojena tudi Lizbonska strategija. Morda je to naključje, a če je, je brez dvoma posrečeno. Enotni raziskovalni prostor je namreč eno od pomembnih jeder in motorjev lizbonskega procesa. Čeprav je raziskovalna politika, tako kot tudi izobraževalna, pretežno v rokah držav članic (subsidiarnost je pojem, na katerega ste hitro opozorjeni v Svetu), je nujnost večje koordinacije, zmanjševanja podvajanja, enotnejšega in skupnega nastopa, vse bolj očitna. Pravzaprav je neke vrste naravni trend, ki ga lahko zasledimo v univerzah in inštitutih, pa tudi v podjetjih. Vprašanje je torej, ali bo politika ta trend omogočila in podprla ali pa ga bo, kar je danes marsikje še praksa, ovirala sklicujoč se na svoje nacionalne interese. Žal kratkoročne in kratkovidne. S tem namenom je spomladi letos Komisija sprejela t.i. Zeleno knjigo, dokument, ki služi poglobljeni razpravi o stanju in smereh razvoja evropskega raziskovalnega prostora. Razprava še poteka. Prihodnje leto bomo na podlagi zaključkov razprave pripravili predloge konkretnih pobud in sprememb. Ena od idej je denimo tudi okrepitev pretoka znanja ali, kot je bilo ob uradni predstavitvi dokumenta simpatično predstavljeno, uvedba pete svoboščine prostega pretoka znanja (poleg dobrin, oseb, storitev in kapitala).

Alternative
Družba znanja je praktično neizčrpna tema. Če sem karkoli jasno spoznal v teh slabih treh letih mandata, je to dejstvo, da so vprašanja povezana z znanostjo in raziskavami, znanjem, kompleksna, prepletena in da ni enostavnih, preprostih odgovorov. Tako kot običajno v življenju, tudi tu bližnjice žal ne obstajajo. Kdor se je odločil, da jih ubere, bo hodil dolgo in dlje. Evropa mora zato odločneje in bolj ubrano kreniti v smeri razvoja družbe znanja. Druge poti, čeprav je ta strma in zahtevna, nima. Edina alternativa, ki jo pravzaprav danes ima, je, ali bo to storila zavestno in prostovoljno ali pa bo v to sčasoma prisiljena. Pa tudi to ni resna alternativa za odgovorne politike in odgovorne družbe. Saj smo ena od njih, mar ne?

* naslov je redakcijski

Objavljeno pod gost razgledi.net, znanost in tehnologija | | |