Po alexi.com stoji najbolje Danilo Türk, na dostojni razdalji mu sledi Mitja Gaspari, Lojze Peterle pa je na častnem tretjem mestu. Gre kajpak za obiskanost njihovih spletnih strani. Razvrstitev za zdaj ne pove ničesar niti o pomenu spletne strani v okviru ene ali druge predsedniške kampanje niti o njihovi ‘kakovosti’.

Bi bilo pa nekako ‘logično’, da bi imeli spletni strani daniloturk.si in gaspari.si večji obisk in nemara tudi večjo ‘težo’ v sami kampanji kakor stran peterle.eu. Pač zaradi določenih razlik v sestavi volilnega telesa, ki ga kandidati nagovarjajo: prva dva pretežno urbanega, tretji pretežno ruralnega.

A upal bi si trditi, da je pomp, s katerim so ‘tradicionalni’ mediji prejšnji teden naznanili izbruh ’spletne dobe’ volilnih kampanj, močno pretiran. Ne zato, ker bi tej ali oni strani kaj manjkalo ali bilo česa preveč. Mimogrede, Türkovi spletni mojstri res neizmerno davijo s samozagonom videa ob slehernem prihodu na stran, Gasparijevi guruji še jemljejo poglavje o interaktivnosti, do katerega Peterletovi še prišli niso, ker imajo prehude težave z ažurnostjo …, a mislim na nekaj drugega.

Namreč na (zgrešeno) razumevanje (spletnega) medija pri vseh treh kandidatih oziroma v vseh treh volilnih štabih. Kaj so naredili? Postavili so na ogled podobo; kakor jo bodo na billboard, v televizijski ali radijski spot in v časopisne oglase. (V bistvu so spletne strani, kakršne so, nemara celo nekaj, česar še ne bi smelo biti - do začetka volilne kampanje 21. septembra.) To - namreč oglas - pogledaš enkrat, ok, na spletno stran greš morda še kdaj, če bodo na njej točne napovedi, kdaj bo kandidat samo večeras i nikad više u vašem gradu, in to je bolj ali manj vse.

Spletni ‘doseg’ tega ali onega predsedniškega kandidata je še najmanj odvisen od tega, kako ‘inovativna’, ‘vizualno močna’, ‘funkcionalna’ … je njegova spletna stran, koliko bolj ali manj prepričljive ‘propagande’ je na njej in celo od tega, koliko ima obiska. Tako kot ‘doseg’ v prejšnjih časih praviloma ni bil bistveno odvisen od tega, kako lepo je oblikovan letak, spot ali oglas v časopisu. Je pa postalo od srede 60. let prejšnjega stoletja naprej bolj pomembno pojaviti se - in narediti vtis - na televiziji kakor v časopisih.

Splet še ni tako daleč, tokrat še ne bo usodno vplival na izid volitev, čeprav poznam generacijo, ki je od predsedniških volitev pred petimi leti dobila volivno pravico in ki se - tistih, koliko odstotkov? - ‘pasivno’ ukvarja s politiko vsaj toliko, da se politika ne bi preveč ‘aktivno’ ukvarjala z njo in vem, da informacij o kandidatih ne bo pobirala niti iz časopisov niti iz televizije, jih bo pa hotela in iskala, da si oblikuje mnenje (ali naj, najprej, sploh gre na volitve). E, ta generacija splet razume drugače kot na ogled postavljeno podobo. Informacije hoče iz verodostojnih spletnih virov (kar pa nikakor niso nujno spletne strani tradicionalnih medijev, prej nasprotno), kakor so jih prejšnje generacije dobile iz verodostojnih časopisov in drugih medijev; kako se ‘potijo’ kandidati, hočejo po letu 2002 polnoletni videti v ’svojem’ mediju.

Ni najbrž preprosto za kandidate, priznam. Že dveh ali treh dnevnikov, enakega števila tednikov in predvsem televizijskih postaj ni lahko ‘zadovoljiti’. Kako se pojaviti na ‘pomembnih’ neodvisnih spletnih straneh, večjih in ‘manjših’, katere sploh so relevantne in verodostojne in kako se ‘postaviti’ pa je še bistveno težja naloga. Toliko bolj, ker je verjetnost, da bi kandidat v spletu naletel na ‘prijaznega’ spraševalca, takšnega, ki se bo zadovoljil z odgovori v slogu to je kompleksno/hipotetično/preuranjeno/neumestno/… vprašanje, precej manjša kot v ‘tradicionalnih’ medijih.

Če je kdo tukaj pomislil, da imajo razgledi.net ambicijo biti takšna spletna stran, mimo katere kandidati ne bi mogli in smeli, se ni zmotil. Podobno ambicijo imajo - ali pa bi jo morali/lahko imeti - tudi vest.si, drugidom.net, libertarec.blogspot.com, pozareport.si, had.si … (tukaj ne morem našteti vseh, še nekaj več jih je povezano na razgledi.net/izbor) …, strani s svojim, verjetno bolj obrobno prekrivajočim se občinstvom, ki pa v seštevku nikakor ni (več) zanemarljivo (in bo, recimo že do naslednjih parlamentarnih volitev, še bistveno številčnejše) in ’strukturno’ nepomembno.

Predsedniški kandidati so si v spletu doslej le udobno postiljali. Treba jih je prisiliti, da se v njem spotijo.

Objavljeno pod mediji in splet, slovenija | | |