Slovenski policisti so le dočakali to, kar že nekaj časa gotovo nestrpno pričakujejo: ustrezno duhovno oskrbo na delovnem mestu. V Uradnem listu objavljeni pravilnik o organizaciji in načinu verske duhovne oskrbe v policiji je sicer le prvi med podzakonskimi akti, ki bodo policistom omogočali duhovno oskrbo. Da ostali še pridejo, ni dvoma, zato je tudi slovenska Cerkev nemudoma izrazila svoje zadovoljstvo, češ da se s tem ‘približujemo evropskim standardom na področju duhovne oskrbe’.

Proti duhovni oskrbi policistov na delovnem mestu pa človek res ne more biti. Ljudje v modrih uniformah vendar opravljajo nadvse koristno delo, ki ni le naporno in slabo plačano temveč tudi nevarno in zdravju škodljivo. Kako bi torej ne potrebovali duhovne oskrbe. Kako bodo drugi podzakonski akti urejali dostopnost do te oskrbe, še ni jasno, verjetno pa je bodo v prvi vrsti deležni tisti policisti, ki so na terenu. V tako imenovanih intervencijskih skupinah se podijo za tatovi, lovijo roparje in posiljevalce, se preganjajo za dilerji, drvijo za pijanimi vozniki in počnejo še marsikaj koristnega za državo in družbo vobče. Ne rečem, da tisti v pisarnah policijskih postaj in na ministrstvu za notranje zadeve ne potrebujejo duhovne oskrbe. Lahko pa malce počakajo.

Podatki, koliko pripadnikov policije se je izreklo za verne in koliko vernih se je izreklo za katoličane, gotovo sodijo med osebne podatke, ki niso za javnost. Takole statistično pa bi lahko domnevali, da bo v Sloveniji večina policistov katoliške veroizpovedi. So pa gotovo tudi tisti, ki molijo k pravoslavnemu Bogu, pa tisti, ki se jim zdi evangeličanska cerkev prijaznejša, da niti ne omenjamo onih, ki častijo Alaha. Prav veliko budistov in scientologov med uniformirano policijo ne kaže pričakovati. Država bo gotovo poskrbela za vse, saj pravilnik izrecno pravi, da je treba zagotoviti enakopravnost različnih veroizpovedi.

Nemoteno duhovno oskrbo v obliki osebnega razgovora ali obreda z duhovnikom veroizpovedi, ki si jo policist izbere, mu je po pravilniku dolžan zagotoviti nadrejeni, organizirati pa uslužbenec generalne policijske uprave. Obredi in razgovori se praviloma izvajajo v ustreznih prostorih policije, verske skupnosti ali drugih primernih prostorih.

Verska duhovna oskrba se izvaja v ustreznih prostorih policije, če je to mogoče, lahko pa tudi v prostorih verske skupnosti ali v drugih prostorih.
Kot ustrezni prostor za izvajanje verske duhovne oskrbe se šteje prostor, ki zagotavlja zaupnost pogovora.

Kar se seveda sliši prav imenitno. Škoda je le, da se jim čas, ki ga bodo policisti porabili za duhovno oskrbo, praviloma ne bo štel v delovnik. Toda o tem policijski sindikat verjetno še ni rekel zadnje besede.

Objavljeno pod opilki | | |