Zapletov s Filmskim skladom, direktoratom za medije ministrstva za kulturo RS in njegovimi protagonisti, kot kaže, zlepa ne bo konec. Medtem ko je vlada na eni sej pred dobrim mesecem požegnala program snemanja filmov, ki ga je zdaj pooblaščena pravna pisarna spoznala za nezakonitega, in imamo drugi program, ki je neprimeren za protagoniste tega spopada za denar in vpliv, ker ga je predlagala direktorica sklada, ki so jo – to je zdaj že pravno dejstvo – nezakonito odstavili prav ti protagonisti s prav tega ministrstva, so filmski ustvarjalci samo nemi, nemočni, osupli in prepadeni opazovalci tega lomastenja po eni tistih vej kulturne ustvarjalnosti, ki najhitreje in najučinkovitejše promovira vsako nacionalno kulturo.

Pri vsem skupaj me kot pravnega laika najbolj čudi naslednje: kako to, da nezakonito dejanje (odstavitev direktorice) lahko povzroči usodna in daljnosežna dejanja s hidumi posledicami, ki so očitno popolnoma zakonita? Kolikor si – morda naivno – predstavljam pravo, naj bi sodišča pri takšnih kršitvah poskrbela za čim hitrejše zagotavljanje prvotnega stanja, ali ne? Če torej določeni organi sprejemajo odločitve na podlagi nezakonitega dejanja, naj bi bili ti pravno nični. Ampak v tem primeru očitno ni tako, pa čeprav sta na čelu vseh teh mahinacij vsaj dva človeka, ki imata s pravom in (ne)zakonitostjo že kar bogate izkušnje. Vendar to in tudi vse pravno sporne oziroma nezakonite odločitve v zadnjem letu kljub vsemu niso dovolj, da bi ju postavili tja, kamor po mojem mnenju spadata.

Govorice namreč pravijo, da so direktorja direktorata za medije v preteklosti zaradi različni prestopkov že večkrat obravnavali kriminalisti, ki so prihajali celo na ministrstvo. Kako se je tak človek potem prigrebel do tako pomembnega položaja, je seveda uganka. Razen če ni šlo – kakor je v takšnih primerih običajno popularno slišati – za politično motivirane obtožbe, kajti človek je vendar stoodstotno naš in torej apriori onkraj vsake graje, tudi če se obtožbe nanašajo na odtujevanje umetniških del iz prostorov ministrstva ali za skrb, da stari nabožni kipci ne bi propadali po slovenskih cerkvah, ko pa imamo onkraj meja toliko visoko usposobljenih zbiralcev, ki bodo poskrbeli za njihovo restavracijo in ustrezno hranjenje. Prav tako je najbrž treba samo pozdraviti idejo, da javne ustanove, kot so knjižnice, svoje potrebe po avdio napravah pokrivajo pri slovenskih proizvajalcih (eksotičnih cevnih ojačevalnikov z eksotično ceno), toliko bolj, če je tisti, ki o tem na ministrstvu odločna, proizvajalčev prijatelj. Ampak vse to so seveda samo govorice nevoščljivcev in političnih nasprotnikov.

Kot kaže zelo spokojno delovanje ministrstva, ki je zdaj očitno na zasluženem letnem dopustu, zaradi česar si lahko tudi vsi kulturni ustvarjalci vsaj za kratek čas oddahnejo, ni s slovensko kulturo prav nič narobe, prav tako ne s prijateljskim razdeljevanjem denarja, namenjenega njej, kot tudi ne z eminentnimi kulturniki, ki že leta zasedajo dobro plačane sinekure, ki jim omogočajo, da se izdatno ukvarjajo s prostočasovnimi dejavnostmi, za katere redno dobivajo državne nagrade, hkrati pa zaradi preobremenjenosti ne opravljajo osnovnih del in nalog, ki jih vsebuje opis njihovih delovnih mest. Na primer tega, da v tisku ali na spletni strani odkrijejo razpis za financiranje programa institucije, ki jim nudi sinekuro. Povsem se strinjam z logiko takšnih aparatčikov, ki pravi, da oni že ne bodo iskali razpisov v tisku in na spletnih straneh, ker za kaj takšnega nimajo časa. Čisto logično bi bilo, da bi jim ministrstvo razpis posredovalo po posebnem (livriranem) slu in morda v spremstvu godbe na pihala.

Misel na to, da bi zaradi zanemarjanja delovnih dolžnosti morali odstopiti s položaja, je torej več kot blasfemična. Pa čeprav samo zato, da bi vsaj enkrat dokazali, da niso samo papirnati zagovorniki demokracije, reda in zakonitosti.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |