Ljubljana in Trst se ignorirata
sandor, sobota, 11. avgust 2007Ljubljana in Trst pravzaprav nimata nobenih ne uradnih in niti neuradnih odnosov. Nekaj (redkih) izmenjav se sicer dogaja na področju kulture in vizualne umetnosti, drugače pa se mesti popolnoma ignorirata. Tržaški župan Roberto Dipiazza se je pred kratkim v Ljubljani srečal z Zoranom Jankovićem, s katerim je izmenjal nekaj lepih in priložnostnih mnenj, a nič konkretnega in obvezujočega.
Ljubljana ima vseeno v Trstu dosti občudovalcev. Mednje sodi vladni sekretar na notranjem ministrstvu Ettore Rosato, ki je prepričan, da bi se moral Trst pri načrtovanju svoje prihodnosti v marsičem zgledovati po Ljubljani in tudi po Kopru, ki v zadnjih letih po njegovih besedah doživlja velik razvoj. Rosato, ki je doma iz Trsta, očita svojemu rojstnemu mestu, da je počasno, zaprto vase in da ne zna izkoristiti priložnosti, ki se mu ponujajo tudi iz Slovenije.
Tržaški vodilni politični kader je imel do Ljubljane vedno podcenjevalni odnos. To ne velja samo za desno usmerjene župane, ki so se javno hvalili, da niso nikoli prestopili meje s tedanjo Jugoslavijo, temveč tudi za župane, ki so se imeli za demokrate. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja se takratni demokrščanski župan Trsta Franco Richetti ni upal na županstvu sprejeti ljubljanske kolegice Tine Tomlje, a jo je ‘neuradno’ povabil na kavo v bližnjo kavarno. Rekel je, da niso še dozoreli časi za uradne in normalne odnose z Ljubljano; pozneje je priznal, da ga je bilo strah kritik in napadov mestne desnice, ki ima do Slovenije in do Slovencev še danes zaničevalni odnos.







Zelo zanimiv prispevek. Pa res, toliko se govori o približevanju, sodelovanju, naravnost bratenju v tem globaliziranem času, da se zdi odnos Trsta do Ljubljane še vedno zelo arhaičen. Kot da železna zavesa še vedno obstaja, oziroma, kot da na obeh straneh meje čakamo, da se bo po obdobju globaliziranega vzhičenja spet postavila na svoje mesto.
Trst je postajal počasno in vase zaprto mesto že od zatona njegove multikulturalnosti, torej od konca 1.sv.vojne. Takrat je oblast to področje spremenila v drugo skrajnost - fašistično radikalnost. In zgleda,da se stvari na tem koncu počasi premikajo.
Vendar moramo biti pošteni in priznati, da tudi v Sloveniji, natančneje na Primorskem, še nismo povsem pripravljeni odmisliti prastarega strahu in tlečega sovraštva do tržačanov. Vidimo verjetno več fašistov kot jih v resnici je. Zato tudi sami malo prispevamo k vzdrževanju statusa quo ( nenazadnje napis na Sabotinu in spomenik na Cerju to potrjujeta). Z zanimanjem bom opazoval, kako bo skorajšnja fizična odstranitev meje vplivala na ravnanje ljudi.
Mogoče pa bi bil čas, da bi Ljubljana začela dajati smelejše pobude in počasi začela spreminjati tok stvari v bolj konstruktivne odnose. Mogoče bi ji bil Trst hvaležen.