Ljubljana in Trst pravzaprav nimata nobenih ne uradnih in niti neuradnih odnosov. Nekaj (redkih) izmenjav se sicer dogaja na področju kulture in vizualne umetnosti, drugače pa se mesti popolnoma ignorirata. Tržaški župan Roberto Dipiazza se je pred kratkim v Ljubljani srečal z Zoranom Jankovićem, s katerim je izmenjal nekaj lepih in priložnostnih mnenj, a nič konkretnega in obvezujočega.

Ljubljana ima vseeno v Trstu dosti občudovalcev. Mednje sodi vladni sekretar na notranjem ministrstvu Ettore Rosato, ki je prepričan, da bi se moral Trst pri načrtovanju svoje prihodnosti v marsičem zgledovati po Ljubljani in tudi po Kopru, ki v zadnjih letih po njegovih besedah doživlja velik razvoj. Rosato, ki je doma iz Trsta, očita svojemu rojstnemu mestu, da je počasno, zaprto vase in da ne zna izkoristiti priložnosti, ki se mu ponujajo tudi iz Slovenije.

Tržaški vodilni politični kader je imel do Ljubljane vedno podcenjevalni odnos. To ne velja samo za desno usmerjene župane, ki so se javno hvalili, da niso nikoli prestopili meje s tedanjo Jugoslavijo, temveč tudi za župane, ki so se imeli za demokrate. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja se takratni demokrščanski župan Trsta Franco Richetti ni upal na županstvu sprejeti ljubljanske kolegice Tine Tomlje, a jo je ‘neuradno’ povabil na kavo v bližnjo kavarno. Rekel je, da niso še dozoreli časi za uradne in normalne odnose z Ljubljano; pozneje je priznal, da ga je bilo strah kritik in napadov mestne desnice, ki ima do Slovenije in do Slovencev še danes zaničevalni odnos.

Objavljeno pod svet, slovenija | | |