Pred dnevi sem vodil delegacijo visokih turških uradnikov in uradnic po Srednji Evropi. Najprej ogled Dunaja in vzpon na Kahlenberg, koder je daljnega leta 1683 krščanska vojska pod poljskim vodstvom nabila Turke. Potem ogled Hofburga, Trga junakov, torej cesarske palače in Heldenplatza ter kipa junaškega princa Eugena Savoyjskega, ki je z bridko sabljico ubranil naše prednike pred turškim jarmom. Potem naprej do Budimpešte, kjer so bili Turki krepkih sto let, pa ogled regionalnih dvorcev in prizorišč, ki so jih Turki razrušili (ali pa tudi ne) na svojih poteh po panonski nižini. In nazadnje še Ljubljana in ogled velikega prizora z oljem na platnu v mestni hiši, prizora hudobij in mučenj pod zastavo s polmesecem, in omemba Straže, hriba blizu blejskega otoka, kjer je bilo vedno pripravljenih dovolj drv za opozarjanje pred prihodom Turkov.

Ne, namen tega obiska ni bil v tem, da bi visokim turškim uradnikom na podlagi “zgodovinskih dejstev” ponazoril, da se zaman trudijo, da bi “osvojili” Evropo, marveč prav nasprotno; na osnovi uspešnih projektov in načinov vodenja kohezijske politike EU v posameznih državah sem želel pokazati pomembnost EU. In ko potem nerazumevanje “moje kulture” prerase v samokritični vzklik mladega perspektivnega uradnika Alija, potomca velikega vezirja, češ da mu vso to prikazovanje in “nabijanje” njegovih prednikov kot Turku res ne daje dobrega občutka, postane jasno, da med Anatolsko planoto in Evropo ni samo Bospor, temveč veeeeeelika luknja v glavah – na tej in na oni strani.

Mogoče pa ima Sarkozy prav.

Zaradi neznanja in pomanjkanja občutka “gostiteljev delegacije” za zgodovinski spomin in “kulturo gostov” je proces pojasnjevanja razlik med “našo” in “njihovo” kulturo, nujno prerasel v razpravo o “sedaj” in o “včeraj”. Najprej, da v krščanstvu ni veljala prepoved upodabljanja svetnikov in nasploh ljudi, kar je omogočilo razcvet upodabljajočih umetnosti. Potem, da je veliko umetnikov črpalo svoj navdih (in naročniki so tako tudi želeli!) v dejstvu, da je bil krščanski prerok odrešitelj in zato mučen, križan … zaradi česar je kipec na križu razpetega za običajne smrtnike še dandanes tisto, kar pač je - svarilo ali celo glorifikacija mučenja in trpljenja.

Da je Jezus predvsem podoba ljubezni in da papež z mladino prepeva na množičnih koncertih je postalo moderno šele nekaj let nazaj. V dolgih stoletjih zgodovine umetnosti in politične prevlade ter monopolistične interpretacije svetih spisov s strani Cerkve pa to pač ni bil način, ki bi omogočal akumulacijo kapitala. V tej zvezi je zato pomembno, da prerok v islamu ni bil naklonjen upodabljanju niti sebe niti drugih in zato se je “njihova” kultura razvijala popolnoma drugače.

Vsa ta moja “argumentirana samokritičnost” pa Aliju ni in ni pomagala odstraniti občutka nezaželenosti.

Naj navedem tri razloge, zaradi katerih se Evropi po mojem mnenju še dolga leta ne bo posrečil mentalni preskok od “včeraj” na “danes”, torej od dojemanja Turkov kot nekdanjih osvajalcev in sovražnikov do Turkov kot sodobnega gospodarskega, političnega in kulkturnega potenciala.

Najprej je tukaj dejstvo, da “naše” zgodovinske knjige, ko govorijo o Turčiji, govorijo predvsem o Otomanih, njihovem imperiju, osvajanjih in pokolih, nekaj pa tudi o Kemalu Ataturku in mladoturkih, zelo malo, če sploh kaj, pa o sodobni Turčiji. Potem, v Zahodni Evropi omemba “Turkov” v spomin prikliče tuje delavce v Nemčiji ali Avstriji, ki imajo veliko otrok, živijo na kupu v premajhnih stanovanjih, ženske nosijo povečini črne obleke ter se nočejo naučiti “našega” jezika in izkazati spoštovanja “našim” običajem. In tukaj, pri običajih, je tudi tretji razlog, zakaj Evropa nikakor mentalno še ni zrela za Turčijo: ker so Turki muslimani in ker velja islamski fundamentalizem za vrhovnega sovražnika zahodnega sveta, so vsi Turki, logično, potencialni teroristi.

There is still a long way to …

Objavljeno pod svet | | |