1. Dejstvo, da UVK do sedaj še ni prepovedal nobene koncentracije, ni slabo samo po sebi. Tudi če pogledamo odločitve Evropske komisije, lahko le stežka najdemo negativne (ki ne dovoljujejo koncentracije), kajti večina konkurenčnopravnih problemov v zvezi s koncentracijami se bodisi razreši na ravni pogajanj ali pa podjetja “prostovoljno” odstopijo od nameravane koncentracije, ker se ne strinjajo z zavezami in pogoji, ki jim jih vsiljuje nadzornik. Statistika torej nikakor ne razkriva kvalitativne plati varstva konkurence: kakšne so bile zaveze in pogoji v zvezi z dovoljeno koncentracijo, kako so te zaveze in pogoji rešili konkurenčnopravne probleme, koliko prijavljenih koncentracij je padlo v vodo zaradi nestrinjanja z organom za varstvo konkurence, ipd. Pogojno dovoljene koncentracije naj bi bile tudi v skladu s čim manjšim intervencionizmom - problemi naj se odpravijo zgolj na tistih upoštevnih trgih, kjer obstajajo.

Konkurenčnopravne analize in podatkov v primeru Laško/Union sicer ne poznam, je pa skupni tržni delež na (najbrž slovenskem trgu proizvodnje ali pa distribucije piva) milo rečeno zaskrbljujoč, in to tudi če si zatisnemo oči pred splošno znanim dejstvom, da pri distribuciji piva v Evropi vladajo visoke ovire za vstop na precej majhne upoštevne trge (med drugim tudi zaradi mrežnega učinka dolgotrajnih pogodb z bari).

No, če se vrnem k prvemu stavku. Dejstvo, da UVK do sedaj še ni prepovedal nobene koncentracije, ni slabo samo po sebi.
Negativne odločbe organov za varstvo konkurence so redke, do njih pride praviloma takrat, ko podjetja rinejo z glavo skozi zid. Ali pa ko ameriške multinacionalke preizkušajo politično moč svoje države (kot npr. v odmevnem primeru GE/Honeywell).

2. V Sloveniji me bolj kot odsotnost negativnih odločb (tj. odločb o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence) osebno moti to, da UVK ni še nikoli uvedel postopka za presojo koncentracije po uradni dolžnosti (nazadnje sem statistiko za službene potrebe gledal dobro leto in pol nazaj, tako da to mogoče niti ne drži več). Veliko foreign-to-foreign koncentracij, ki niso prijavljene UVK, nedvomno pade pod kriterij 40% tržnega deleža iz ZPOmK-a, a vendar UVK ne stori nič. Mogoče zaradi pregovorne preobremenjenosti in premalo ljudi, upam pa da tudi zato, ker je dejansko veliko bolj smiselno in učinkovito preganjati lokalne omejevalne sporazume in zlorabe prevladujočega položaja. Kolikor vem iz izkušenj, se tuja podjetja in odvetniške družbe iz Bruslja, ki delajo EU-wide notifikacije (kadar pač ne padejo pod EU Merger Regulation) ne glede na odsotnost postopkov po uradni dolžnosti, vedno bolj pogosto odločajo tudi za prijave tujih koncentracij, ki padejo v okrilje UVK zgolj zaradi kriterija tržnega deleža.

3. Dolgotrajnost postopkov pred UVK moramo gledati tudi v drugi luči: sodno varstvo zoper odločbe Urada je zagotovoljeno pred Upravnim sodiščem v upravnem sporu in nato po pritožbi še pred Vrhovnim sodiščem. Postopek pred UVK tako primarno ni namenjen ugotavljanju kršitev, temveč 1) izvedbi ustreznega upravnega postopka, kjer so preiskovanim podjetjem zagotovljene vse procesne kavtele iz upravnega postopka (načelo zaslišanja, seznanitev z gradivom), in 2) zbiranju ter izvedbi dokazov, ki bodo zadovoljili Upravno in Vrhovno sodišče. Dolgotrajnost postopkov pred UVK tako vzvratno diktira zlasti Upravno sodišče (glej npr. sodbo v primeru Union/Laško: http://www.sodnapraksa.si/defa.....ight=ZPOMK).

Dejstvo je, da mora UVK svoje odločbe obrazložiti precej bolje kot Evropska komisija, dokazni standardi, ki jih postavlja Upravno sodišče pa so višji od obeh sodišč evropskih skupnosti. Nič čudnega torej, da se UVK obotavlja in boji izdajati odločbe, saj se mu zlahka lahko zgodi, da bodo odpravljene pred Upravnim sodiščem.

Za konec naj še s prstom pokažem na nesmiselno dvojnost postopkov, ki jih mora voditi UVK, kar zopet povsem nepotrebnem omejuje njegovo učinkovitost. V primeru kršitve pravil konkurence mora namreč UVK, če želi zaradi kršitve pravil konkurence storilcu prekrška izreči globo, poleg postopka po ZPOmK kot prekrškovni organ voditi še postopek o prekršku po Zakonu o prekrških. V postopku o prekršku bo UVK izvajal ISTE dokaze in ugotavljal ISTA dejstva kot v upravnem postopku, podjetjem pa bo moral zagotavljati vse procesne pravice, kot jih imajo v postopku o prekršku. Zoper odločbo o prekršku pa je zopet možno sodno varstvo: tokrat zahteva za varstvo zakonitosti pred okrajnim sodiščem. Nesmisel: dvojnost postopkov pred UVK, dve odločbi, ki ugotavljati isto kršitev, s tem da ena nalaga konkurenčno zdravilo, druga pa globo, sodno varstvo pred različnimi sodišči.

Lp,
Bojan