Ko zrasteš se potrebe glede na odraslost povečajo, če si bil prej vštric z naj otroškimi stvarmi, pride v dobi odraslosti na vrsto dragi avtomobil, velika hiša, vikend, drage počitnice, drage obleke, najnovejša digitala, eksotična potovanja,navtika, itd.

Dokler imaš še tako dobre veze da te krijejo, potem še gre in gre, potem pa če poči, si srečen že, če imaš četrt tistega kar si imel prej…

Vse lahko imaš in vse lahko tudi izgubiš.
Bogastvo včasih pri pretiravanju podere vse dobre karte življenja. Življenje pa ni luksuz, ampak edina realnost.

Lp

Tako je denimo nekdo, ki ima na glavi 20 letni kredit za stanovanje statistično gledano gotovo bolj nesrečen od nekoga, ki ga je dobil od staršev; pa čeprav ima ta prvi (merjeno z dohodkov - s čimer se običajno merijo te zadeve) višji standard. Tu gre za napačno enoto mere. Statistično gledano zato, ker izjeme potrujejo pravilo.

Šele ko imata oba človeka stanovanje začne na njuno zadovoljstvo vplivati zadovoljevanje luksuznih potreb (višjih potreb).

Razliko med “Evropejcem” in Američanom se da razložiti na banalno preprost način -

ni je.

Evropejce sem dal v narekovaje, ker najbrž misliš na germano-franka oziroma še to le na obdobje sedemdesetih - potrebno se je omejiti le na del Evrope (npr. izvzeti VB, Irsko, ipd) in del Skandinavije. Pa tudi jaz in ti zelo različno razmišljava in zagotavljam ti, da nisem pingvin.

Oboji si pravzaprav želimo isto stvar - maksimizirati profit z minimalnim vložkom. Le zaradi različnih sistemov imamo različne načine, kako priti do tega.

Npr. za nekoga, ki je neto prejemnik sociale in nekoga, ki ne plačuje omembe vrednih davkov je t.i. “socialna pravičnost” racionalna ekonomska strategija maksimizacije dobička z minimizacijo vložka; čeprav se navidez njegovo stališče zdi drastično drugačno od stališča podjetnika - je v resnici popolnoma enako. But you have to follow the money.

Če je družba bolj dovzetna oz. bolj nagrajuje vzorec samoviktimizacije - ga je več. Če bolj izenačuje in manj odpravlja revščino, potem večina davkov pade na zelo majhno skupino, večina pa se miselno in deklarativno vpiše med revne; saj je to garant, da jih družba s takšnimi vrednotami pusti na miru ali jim celo daje donacije. Zopet se zdimo milje narazen, ampak v resnici je samoviktimiziacija v takšnih okoliščinah ekonomsko racionalno obnašanje. V bolj izenačevalni družbi ga je več.

Nazadnje pa svoje doda še kultura, ki pa zopet izhaja iz istih motivov. Ti lahko dobivaš dobiček tako, da več ustvariš ali pa tako, da drugim preprečiš, da bi več ustvarili in dobivaš na račun pomanjkanja rento. Motiv pri obojem je isti - maksimizacija tvojega dobička. Le da sta poti za zadovoljevanje drugačni in zelo verjetno bo racionalni posameznik izbral tisto, ki v družbi izkazuje boljši cost-benefit.