Uživajte v drobnih rečeh in dobri družbi
vojko, sreda, 1. avgust 2007Mi je ondan pripovedala frizerka, kako je njen prijatelj kupil čoln. Malo večji gumenjak, menda kar nekaj deset tisoč evrov vreden, ki si ga je že dolgo želel. Sreči ne konca ne kraja. Potem je na plitvini zlomil vijak. Prvič. Pa še drugič. Nato skuril sklopko ali nekaj podobnega. Zdaj pravi, da bo srečen, ko bo čoln prodal.
Tudi če ne bi bil neroden ali imel smole. Izvedenci, psihologi, sociologi, antropologi in podobni, že nekaj časa vedo, da veliki nakupi ne osrečujejo dolgo. Da je sreča, dobesedno, v malih rečeh. Porsche v garaži da je zanimiv nekaj dni, bolj menda učinkujejo pogostejši manjši nakupi. Ekonomisti bi najbrž rekli, da mejna koristnost porscheja pada. Celo precej strmo. Pesniki pa bi verjetno zavili z očmi, češ sreče se ne da kupiti.
Večina Slovencev (52,97 odstotka) je še kar srečnih, skoraj petina (18,48 odstotka) zelo srečnih; skoraj tri četrtine Avstrijcev je bodisi zelo srečnih (35,71 odstotka) bodisi še kar srečnih (36,05 odstotka); Čehov je še kar srečnih 48,33 odstotka, zelo srečnih pa 13,89 odstotka; zelo srečnih je 43,55 odstotka Američanov, kar srečnih pa 33,39 odstotka.*
Zgleda, kot da je sreča posameznika in narodov še vedno odvisna predvsem od gmotnega bogastva. Zgornja statistika temu ustreza. Bi bili torej Slovenci bolj srečni, če bi živeli v ZDA? Ali vsaj v Avstriji? Hm … Drugače rečeno, kaj pravzaprav mislijo politiki, ko v predvolilnih kampanjah obljubljajo ‘švico’, ’skandinavijo’ in podobne reči? Blaginjo, solidarnost, red in mir, učinkovito državno upravo …? In še drugače: zakaj ljudje niso nujno srečni, če je gospodarska rast visoka in plače rastejo?
V ekonomiji je dolgo veljalo, da velja samo bogastvo oziroma maksimizacija koristi ob minimizaciji stroškov in napora. V bistvu velja še vedno, le da se se ekonomisti v zadnjih treh desetletjih vendarle vse bolj ukvarjajo tudi z uganko, zakaj občutek sreče v najbolj bogatih - in vedno bogatejših - državah stagnira. Zakaj se denar in sreča na določeni točki ‘razideta’? In kaj bi ljudi, ki od določene ‘mejne vsote’ naprej ne ‘padejo’ več na denar, zadovoljilo, naredilo še bolj srečne?
Številne študije se strinjajo v osnovni, ‘presenetljivo pričakovani’ ugotovitvi: bolj kot stvari ljudi osrečujejo odnosi in (ustvarjalna) dejavnost. Daniel Kahneman, psiholog z Nobelovo nagrado za ekonomijo (2002), je na različnih primerih dokazal, da je sreča, ki jo prinašajo gmotne dobrine, precenjena. Švicarski ekonomist Bruno Frey pa je nedavno v hamburškem tedniku Die Zeit ekonomiji napovedal manj ‘materialistično’ prihodnost. Kljub temu, pravi, da je zdaj na voljo dovolj empiričnih dokazov za to, kako so odnosi (v različnih skupnosti: zakonski zvezi, na delovnem mestu, dobrodelni organizaciji, za mizo s prijatelji …, tudi ožjem in širšem kraju bivanja) pomembni, da bo ne-gmotno pridobivalo na pomenu, pa to ne pomeni, da ljudje ne bodo več hoteli biti materialno bogatejši.
Ekonomista Anke Zimmermann in Richard Easterlin sta, kakor ju je povzel Die Zeit, na podlagi rezultatov reprezentativnih javnomnenjskih raziskav inštituta DIW ugotovila, da so bili (zahodni) Nemci leta 2004 manj zadovoljni kot leta 1984. Povprečna vrednost ‘indeksa’ je s 7,40 padla na 6,79; prihodki povprečnega gospodinjstva so se v tem času realno povečali za približno 4500 evrov. Vzhodni Nemci, prvič vprašani leta 1991, so bili leta 2004 malce bolj zadovoljni - ‘indeks’ 6,13 (proti 6,04); povprečni prihodek vzhodnonemškega gospodinjstva se je povečal za 6000 evrov. Po letu 1997 se razlika v zadovoljstvu med zahodnimi in vzhodnimi Nemci ne zmanjšuje več, zadovoljstvo ’stagnira’ na zahodu in vzhodu.
Kajpak, govoriti o sreči, ne da bi jo opredelili, ni posebej smiselno početje. Če med Nemci na zahodu in vzhodu morda ni posebnih kulturnih razlik in srečo razumejo enako, to najbrž ne velja za zgoraj citirane Američane in, denimo, Slovence. V Sloveniji (in večjem delu Evrope) bi bilo veliko ljudi nesrečnih, če jim bila ponujena dobro plačana služba, vendar bi se morali zanjo preseliti; za večino Američanov je to nekaj običajnega. Tako, kakor velikanske razlike v dohodkih; večina Evropejcev pa pade v depro, če vidi, da je nekdo drug napredoval ali ima več. Kar Evropejca lahko osreči, recimo socialna mreža, bi se Američanu nemara zdelo kvečjemu nepotrebno državno zapravljanje njegovega denarja.
Kakovost življenja? Ne pričakujte preveč od happinomics oziroma hedonometrics; kljub naglo naraščajočemu številu raziskav in vedno večji pozornosti (Economist, denimo, je v zadnjem letu o sreči pisal že nekajkrat). Še manj od politikov, ki so po definiciji nagnjeni k temu, da o(ne)srečujejo ljudi.
Uživajte v drobnih rečeh in dobri družbi!
___
*Vse to po Veenhoven, R., World Database of Happiness, Erasmus University Rotterdam, na tej spletni strani.
Objavljeno pod življenje s slogom | 
| 
|
Po razlago boš moral stopiti do Maslowa. Sreča je še kako korelirana z blagostanjem.
Tako je denimo nekdo, ki ima na glavi 20 letni kredit za stanovanje statistično gledano gotovo bolj nesrečen od nekoga, ki ga je dobil od staršev; pa čeprav ima ta prvi (merjeno z dohodkov - s čimer se običajno merijo te zadeve) višji standard. Tu gre za napačno enoto mere. Statistično gledano zato, ker izjeme potrujejo pravilo.
Šele ko imata oba človeka stanovanje začne na njuno zadovoljstvo vplivati zadovoljevanje luksuznih potreb (višjih potreb).
Razliko med “Evropejcem” in Američanom se da razložiti na banalno preprost način -
ni je.
Evropejce sem dal v narekovaje, ker najbrž misliš na germano-franka oziroma še to le na obdobje sedemdesetih - potrebno se je omejiti le na del Evrope (npr. izvzeti VB, Irsko, ipd) in del Skandinavije. Pa tudi jaz in ti zelo različno razmišljava in zagotavljam ti, da nisem pingvin.
Oboji si pravzaprav želimo isto stvar - maksimizirati profit z minimalnim vložkom. Le zaradi različnih sistemov imamo različne načine, kako priti do tega.
Npr. za nekoga, ki je neto prejemnik sociale in nekoga, ki ne plačuje omembe vrednih davkov je t.i. “socialna pravičnost” racionalna ekonomska strategija maksimizacije dobička z minimizacijo vložka; čeprav se navidez njegovo stališče zdi drastično drugačno od stališča podjetnika - je v resnici popolnoma enako. But you have to follow the money.
Če je družba bolj dovzetna oz. bolj nagrajuje vzorec samoviktimizacije - ga je več. Če bolj izenačuje in manj odpravlja revščino, potem večina davkov pade na zelo majhno skupino, večina pa se miselno in deklarativno vpiše med revne; saj je to garant, da jih družba s takšnimi vrednotami pusti na miru ali jim celo daje donacije. Zopet se zdimo milje narazen, ampak v resnici je samoviktimiziacija v takšnih okoliščinah ekonomsko racionalno obnašanje. V bolj izenačevalni družbi ga je več.
Nazadnje pa svoje doda še kultura, ki pa zopet izhaja iz istih motivov. Ti lahko dobivaš dobiček tako, da več ustvariš ali pa tako, da drugim preprečiš, da bi več ustvarili in dobivaš na račun pomanjkanja rento. Motiv pri obojem je isti - maksimizacija tvojega dobička. Le da sta poti za zadovoljevanje drugačni in zelo verjetno bo racionalni posameznik izbral tisto, ki v družbi izkazuje boljši cost-benefit.
Res je, da so ljudje, ki so imeli barko (bili) dvakrat srečni. (Veliko njih, ne vsi.) Ko so jo kupili in ko so jo prodali (ponavadi še bolj). Vem iz lastne izkušnje. Vendar je njihovi sreči ko so jo prodali botrovalo pomankanje denarja, ne pa naveličanje. “Lastniška” navtika je vreča brez dna.
Zame je sreča, ko stojim v razredu in učencem razlagam osnove jezika, življenja…in se ob tem ponovno učim tudi sama. Ko mi uspe, da jim v očeh prižgem iskrice. Ko delimo spoznanja in mi odkrivajo davno pozabljene male skrivnosti, je to vedno znova globoko doživetje.
Srečna sem, ko mi (še ne) trinajstletni sin reče: “Ti imaš pa res lepe oči…”
Sreča je v korelaciji z bogastvom samo do neke mere. Pomembno je tudi kaj moraš v neki državi narediti, da si bogat=srečen,
Sreča je odvisna tudi od tega, koliko si rabil za srečo v otroštvu, če si bil v otroštvu tako razvajen, da si dobil zelo drage stvari, potem se tega tako navadiš, da brez tega nikamor ne gre. Kaj šele, da bi bil srečen.
Ko zrasteš se potrebe glede na odraslost povečajo, če si bil prej vštric z naj otroškimi stvarmi, pride v dobi odraslosti na vrsto dragi avtomobil, velika hiša, vikend, drage počitnice, drage obleke, najnovejša digitala, eksotična potovanja,navtika, itd.
Dokler imaš še tako dobre veze da te krijejo, potem še gre in gre, potem pa če poči, si srečen že, če imaš četrt tistega kar si imel prej…
Vse lahko imaš in vse lahko tudi izgubiš.
Bogastvo včasih pri pretiravanju podere vse dobre karte življenja. Življenje pa ni luksuz, ampak edina realnost.
Lp