Čast, da od (poslovne in visoke politične) javnosti kar najobzirneje ‘poizve, kaj si misli o možnosti uvedbe zaščite nekaterih strateških evropskih podjetij pred nezaželenimi državnimi ‘kobilicami’, je doletela prav enega niti ne tako številčnih liberalcev v evropski komisiji. Evropski interes za ohranitev nadzora nad pomembnimi in politično kočljivimi ključnimi industrijskimi panogami bi lahko bil zagotovljen z institutom zlate delnice, je v začetku minulega tedna izbranim novinarjem poslovnih časopisov zaupal komisar Peter Mandelson.

Doma, v Veliki Britaniji, so komisarja Mandelsona, v tem primeru predvsem nekakšnega tiskovnega predstavnika francoske in nemške vlade, brez omahovanja zavrnili. Najprej, kot se spodobi zelo zadržano, iz centralne banke, nato pa je Bruselj pred skušnjavo protekcionizma posvaril še novi finančni minister Allistair Darling. Velika Britanija da pozdravlja tuje naložbe, hkrati pa da pričakuje od tujih vlad, ki bi rade vlagale v Veliki Britaniji, da tudi same odprejo svoje trge: ‘Free trade should be just that.‘

Seveda, Darlingovo sporočilo je bilo naslovljeno tudi na kitajsko, rusko in arabske vlade, katerih skladi v čedalje večjem številu in s čedalje večjimi zneski iščejo naložbe priložnosti v Evropi. Ker gre za državne sklade, ki po oceni investicijske banke Morgan Stanley upravljajo s kakšnimi 2500 milijardami dolarjev premoženja, se v nekaterih evropskih prestolnicah širi bojazen pred politično dirigiranimi naložbeniki, ki nemara ne pričakujejo vselej samo kapitalskih dobičkov in ne marajo, da bi jim kakšna agencija za trg vrednostnih papirjev brskala po papirjih.

Za obrambo pred njimi naj bi poskrbela zlata delnica (danes dovoljena samo v nekaterih primerih, ko gre oboroževalna podjetja), torej institut, ki imetniku daje pravico veta ali pomnožitev glasovalnih pravic ob vseh strateških odločitvah. Kot takšna je zlata delnica kajpak v nasprotju z načelom prostega pretoka kapitala in nadvse priročna za politične zlorabe ‘z druge strani’ oziroma protekcionistično zaščito ‘poljubnih’ domačih podjetij v skladu z dnevnopolitičnimi interesi.

Da bi morebitno razširitev takšnih ‘priložnostnih posegov’ vsaj v določeni meri preprečili, Mandelson predlaga panevropski oziroma dvotirni mehanizem uveljavljanja zlate delnice, v katerem bi poleg nacionalne vlade sodelovala tudi bruseljska komisija. Cilj pa vsekakor mora biti, je Financial Times povzel komisarja, recipročna odprtost in ne recipročna zaprtost trga, kar pomeni, da si bo komisija prizadevala za to, da bi ‘inkriminirane’ državne sklade oziroma njihove vlade prepričala v koristnost transparentnosti poslovanja skladov in njihovo podreditev institucionaliziranemu nadzoru finančnih trgov.

Rahlo ironično, zlato delnico je v času velike re-privatizacije industrije konec 70. in v začetku 80. let uporabljala prav britanska vlada - pod vodstvom železne lady Margaret Thatcher. Zdaj ji nasprotuje laburistična vlada, po prvih reakcijah sodeč tudi italijanska levosredinska (Emma Bonino je, denimo, dejala, da ji je vseeno, ali Alitalio kupijo Kitajci ali Eskimi, da bo le spet letela z dobičkom), medtem ko jo francoski konservativci in berlinska velika koalicija načeloma podpirajo.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |