Predstavljajte si glasbo, ki je hipnotična, poliritmična in divja, ki svoje sporočilo izraža z deset, dvajset ali štirideset minut dolgimi skladbami, ki jo izvaja dvajset ali trideset glasbenikov in pevcev, ki ima zapletene, jazzovsko zveneče aranžmaje, v katerih izstopajo različni saksofoni in trobila, in katere sporočilo ni, da je svet lep, vreme pa sončno, ampak govori o korumpiranosti politikov, državnih uradnikov oziroma o izkoriščanju človeka, dežele, celine.

Čeprav ne dvomim, da bi se takšna glasba prilegla tudi pri nas, seveda govorim o glasbi, ki je nastala v Afriki, o glasbi, ki si jo je na podlagi vplivov, ki segajo po eni strani v izročilo, po drugi pa v vzorce pop glasbe 20. stoletja, kot so jazz, funk in soul, izmislil nigerijski glasbenik Fela Anikulapo Kuti.

2. avgusta namreč mineva točno deset let, odkar je ta izjemni glasbenik, politik, vizionar, upornik in bon vivant umrl. Razlog smrti? Odpoved imunskega sistema kot posledica aidsa. Nič nenavadnega za človeka, ki ni poznal mere in ki se je nekoč naenkrat poročil s osemindvajsetimi spremljevalnimi pevkami in plesalkami iz svoje zasedbe, ki je bil nepoboljšljiv seksist in zagovornik patriarhata, čeprav je bil sin ene prvih afriških feministk. Ali morda ravno zato.

Toda če smo za časa njegovega življenja pogosto brali predvsem o škandaloznih dogodkih iz njegovega oseminpetdesetletnega življenja, medtem ko je bilo za zahodni tisk, iz katerega smo novice vedno povzemali, njegovo glasbeno ustvarjanje bolj drugotnega pomena, se je v teh desetih letih od njegove smrti izkristaliziralo, da gre za enega velikih imen popularne glasbe 20. stoletja in da ga je mogoče po družbeno političnem vplivu na okolje primerjati z Bobom Marleyem. Kuti je postal glas ponižanih in razžaljenih najprej v domovini Nigeriji (po številu prebivalstva največja afriška država, vsak četrti Afričan je pripadnik te 100-milijonske države), ki bi zaradi nafte (šesta svetovna proizvajalka) lahko bila država blaginje, pa je samo država neverjetnih nasprotij (na eni strani peščica neznansko bogatih poglavarjev in visokih vojaških »častnikov«, na drugi množice v slumih živečih siromakov), nato pa po vsej Afriki in širše, kajti tisti z »odprtimi« ušesi so prav kmalu ugotovili, da je Kutijev afrobeat glasba, ki poleg sporočila vsebuje tudi izjemno energijo. (Cel kup zelo zabavnih anekdot s Kutijevega prvega evropskega nastopa na berlinskem jazz festivalu leta 1978 sem slišal od znanega ljubitelja glasbe in koncertnega promotorja Braneta Rončela.)

Če se enkrat prepustite Kutijevi izjemno energični glasbi, vas skoraj nujno zasvoji in poznam kar precej zelo različnih Slovencev, ki so postali načrtni zbiralci. Toda če vas mika samo poskusiti, za kaj sploh gre, najbolj priporočam kompilacijo The Best of Black President (Universal 1999). Dvojni disk prinaša zelo dober izbor Kutijevih najboljših stvaritev, njegova edina hiba pa je, da so nekatere skladbe zaradi izjemne dolžine diskretno okrajšane, da so sploh šle na dva ploščka. A do danes je to vendarle najboljši uvod v izjemni glasbeni svet Fele Anikulapuja Kutija, ki sicer obsega kakih petdeset albumov. Večino najboljših je mogoče še vedno kupiti, da ne bom reklamiral tega, da je kakšno stvar mogoče naložiti tudi z Mule. Ali od kod drugod.

fela-a-kuti-everything-scatter.mp3

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |