Končno nekaj odobravanja tudi za zunanjega ministra Dimitrija Rupla, za njegov predlog urejanja pravih vprašanj odprtih vprašanj s Hrvaško. No, ne bodimo pikolovski, nacionalisti resda spet slutijo izdajo nacionalnih interesov, LDS priznanje nesposobnosti za dvostransko rešitev problemov, brez dvoma se bodo oglasili še prostorisarji oziroma ljudski kartografi, a predsedniški kandidati, trije z največ možnostmi, Ruplovo mediacijsko? arbitražno? pobudo načeloma podpirajo, tudi konstruktivno všečni Borut Pahor je zraven in niti Franco Juri je ni sesul.

Videti je, da kar veliko ljudi v Ljubljani ve, kar zaradi zaupnosti pobude uradno ne bi smeli vedeti. V Zagrebu ljudje, ki bi za pobudo po logiki zadeve morali vedeti, menda ne vedo še ničesar. Rahlo nenavadno in zloslutno: namesto, da o slovenski pobudi razpravljajo na Hrvaškem, se je razprava razvnela v Sloveniji.

S tem nočem reči, da je (bila) Ruplova pobuda najprej - in predvsem - namenjena slovenski ne-kvalificirani javnosti, potem bruseljskim/evropskim diplomatskim krogom, ki od Slovenije pričakujejo, da bo ‘hrvaško vprašanje’ končno spravila z dnevnega reda, šele nazadnje pa Hrvaški, a se tega vtisa ne morem znebiti.

Tudi zaradi tega, kar pravi Borut Šuklje v Financah.

Zoper ta predlog imam tri pomisleke. Prvič, neprimerno je sosednji državi predlagati arbitražo ali drugo obliko mediacije tik pred njenimi parlamentarnimi volitvami … Drugič, pred izbiro mediatorja je treba določiti obseg tem, o katerih bo on sodil. Pri tem trčimo ob pomembno težavo: Slovenija ima pravico zagovarjati tezo, da je pomorska država in da je treba izhajati iz stanja na dan 25. junija 1991. Tretjič, vlada bi morala zagotoviti najširšo podporo parlamentarnih strank, da bi imeli enoten glas o zunanji politiki. Dokler niso izpolnjene te predpostavke, ni smiselno soditi o primernosti Badinterja niti pričakovati čudeža.

V določenih primerih ni dobro, če vlada ne zmore zagotoviti diskretnosti ali če poslanci ne znajo držati jezika za zobmi. Če hoče res imeti pobudo in si zagotoviti čim širše in globlje ‘mostišče’ na ‘drugi strani’, vlada preprosto ne sme imeti črede kibicev okrog sebe.

Zunanje ministrstvo se v dneh, ko medijem zmanjkuje političnega gradiva, nemara lahko veseli široke pozornosti, ki je je deležna njegova pobuda, prav zato pa ni verjetno, da bo zadovoljno tudi z njeno končno usodo.

Objavljeno pod slovenija | | |