Po javnomnenjskih raziskavah je Lojze Peterle po vstopu Danila Türka in Mitje Gasparija v predsedniško tekmo nenadoma videti precej manjši favorit kot v dneh po umiku Boruta Pahorja. Zmaga v prvem krogu je za Peterleta videti nedosegljiva, zmaga v drugem krogu pa hudo vprašljiva.

Natančneje, z lastnimi močmi skupni predsedniški kandidat pomladnih strank tekme ne more (več) dobiti. Njegova usoda je odvisna od sposobnosti in motivacije ‘potpornih jednot’ (vladnih strank, ki so ga podprle, in njemu naklonjene civilne družbe), od sposobnosti in motivacije levosredinskih strank in enemu ali drugemu kandidatu naklonjene civilne družbe ter dejstva, kateremu izmed treh kandidatov z največ možnostmi se bo bolj posvetil (predvidoma) ‘nehvaležni četrti’ v tej tekmi - prvak nacionalistov.

Če začnem od zadaj: Peterle bi znal biti prva in najbolj ranljiva tarča, saj ima v ‘bibliografiji’ za nacionalista nesprejemljivo ‘počasno dojemanje’ plebiscitnega predloga, oglejski sporazum z Italijo, denacionalizacijo in še nekaj podobnih dosežkov oziroma vrednostnih opredelitev, morda se bo kdo spravil proučevat celo njegovo prisotnost na sejah evropskega parlamenta, v dobro pa mu bodo s te strani šteti kvečjemu izbrisani; Gaspari je na tem seznamu naslednji, njegovih ‘greatest shits’ je sicer manj oziroma so težje ‘predočljivi’, v glavnem pa so razvidni iz ‘argumentov’, s katerimi je SNS tolkla po Gaspariju kot kandidatu za guvernerja; kot ‘nepopisan list’ v domači politiki lahko s te strani najmanj demagogije pričakuje Türk.

O motivaciji levosredinskih strank za zmago na predsedniških volitvah sem nekaj že pisal, na kratko, mislim, da je zaradi dveh kandidatov in posledične prestižne tekme visoka. Navsezadnje o tem in hkrati o sposobnostih pričajo tudi sestave volilnih štabov (predvsem sodelovanja tistih, ki javno - še - niso bili predstavljeni) in ‘vrnitev’ Milana Kučana na prizorišče. Njegova udeležba na nedeljski proslavi, na kateri je bil osrednji govornik Türk, daje slutiti, da se bo na podoben način ‘za’ Gasparijem v določenem trenutku pojavil Janez Drnovšek.

Odštevši nemara kardinala Franca Rodeta - ta-prekleta-slovenska-politika - Peterle na ’simbolno podporo’ koga ‘enakovrednega’ ne more računati, mora pa biti pripravljen na neprijetna presenečenja. Zanje bo pretežno ‘pristojna’ največja vladna stranka z Janezom Janšo na čelu, v določeni meri pa tudi SLS (čez glavo zaposlena z bližnjim kongresom) in celo NSi, ki ji nestrankarski kandidat Peterle podpredseduje.

Po ultimatu NSi v zvezi z igralniško zakonodajo in malce manj odločni zahtevi za ‘revizijo’ predlagane pokrajinske zakonodaje predsedniški kandidat Peterle zgleda kot eden izmed ‘vložkov’ v igri med NSi (v kateri si predvsem krilo odstavljenega ministra Janeza Drobniča pred parlamentarnimi volitvami želi več profila nasproti SDS) in največjo vladno stranko (ki si hkratnega umika pri igralniški in pokrajinski zakonodaji ne more privoščiti). Kajpak, absolutna meja za vložke v tej igri je slovensko predsedovanje EU, tega niti Janša niti Andrej Bajuk nikakor ne bi rada ogrozila (s kakšnim razkolom koalicije), saj oba - zmotno, kot kažejo primeri iz tujine - mislita, da lahko v sijaju uspešno zaključenega rituala pobereta rento na državnozborskih volitvah.

Znotraj tega pa je dovoljeno vse, tako tudi trgovina z aktivno podporo SDS Peterletu v zameno za - vsaj - ponovno spremembo stališč NSi pri pokrajinski zakonodaji. Ne kaže namreč spregledati, SDS je za zdaj ’svojega’ predsedniškega kandidata podprla le z besedami, ‘na terenu’ lahko še vedno drži roke križem do 21. oktobra in čez. Podprla z besedami? No, spomnite se, kaj je Janez Janša dejal, ko je svet njegove stranke soglasno podprl Peterletovo kandidaturo.

Običajno se, ko se govori o Lojzetu Peterletu, začne z navajanjem, da je bil predsednik prve slovenske demokratične vlade, ob tem pa se pozablja, da je bilo potrebno za to, da je Slovenija izvolila demokratično vlado, še prej storiti marsikaj.

Hm, pa Janša lahko, se mu splača tvegati, da se na Erjavčevo ne naseli Peterle? Naj vprašam drugače, kaj bo za Janšo problematičnega, če bi imel opraviti s predsednikom Gasparijem ali Türkom? OK, Gaspari bo zanj simbolni poraz (po Zoranu Jankoviću še en z glasom ljudstva ‘oživljeni’), ampak ‘praktično’? Nekooperativnosti se mu od Gasparija - in še manj od Türka - gotovo ni treba bati. Še več, njuno predsedniško profiliranje bi bilo veliko manj obremenjeno s prestižnimi popadki, kot bi to znalo biti Peterletovo.

In SLS? Do kongresa se bo ukvarjala sama s seboj, potem pa bo vse odvisno predvsem od novega? - starega? predsednika. Kaj prida ‘terenskega dela’ Peterle od nje ne more pričakovati.

Lahko razumem, da se ‘letečemu’ Lojzetu Peterletu zdi Slovenija nenadoma zelo velika.

Objavljeno pod slovenija | | |