GOST RAZGLEDOV

Borut Meh
predsednik Združenja delodajalcev Slovenije
borut.meh@zds.si

Ko te dni berem, zakaj je treba spremeniti letošnjo in politiko plač v prihodnjih letih, se čudim militantni retoriki posameznih pogajalskih partnerjev, saj zanjo ne vidim nikakršne potrebe. Celo več. V pogajanja vnaša nepotrebno napetost in včasih tudi kakšno nepotrebno zamero. Pogajanja so usklajevanje različnih stališč in enakopravni partnerji - pogajalci razumejo argumente nasprotne strani in zato poskušajo v toku pogajanj najti skupno točko dogovora.

Zmotno je prepričanje, da delodajalska stran nasprotuje dobremu plačilu, kadar to rezultati dopuščajo in ko gre za dobre delavce.

Trenutna gospodarska konjunktura, ki izvira predvsem iz ugodnega ekonomskega cikla v naših najpomembnejših zunanje-trgovinskih partnericah ter na pospešenih domačih vlaganjih v infrastrukturo, sproža pritiske največjih sindikalnih central v Sloveniji za dodatna povečanja plač na podlagi rasti produktivnosti dela, na ravni posameznih dejavnosti in celotnega gospodarstva. Izjemno visoka rast BDP v prvih treh mesecih letošnjega leta lahko zavede načrtovalce vseh ekonomskih politik v Sloveniji, zato bi bilo morda modro šele na podatkih o poslovanju v prvem letošnjem polletju, ki bodo verjetni že nakazovali trende, oblikovati posamezne politike, med drugim tudi plačno.

BDP na zaposlenega kot merilo produktivnosti je primerno le za spremljanje ustreznosti gibanja plač in ne kot instrument oziroma mehanizem usklajevanja plač. Prav tako bi usklajevanje plač z rastjo produktivnosti na ravni celotnega gospodarstva ali dejavnosti zmanjšalo možnosti za rast plač na osnovi individualne delovne uspešnosti ali uspešnosti poslovanja podjetja. Večja produktivnost pa ni zgolj posledica večje intenzivnosti dela, pač pa tudi investicijskih vlaganj in vlaganj v izobraževanje zaposlenih.

Vstop Slovenije v monetarno unijo pa med drugim pomeni tudi to, da plačna politika ni le odgovornost posameznega podjetja, ampak je ob izgubi samostojne denarne politike kot instrumenta za uravnavanje ekonomskih šokov poleg fiskalne politike ostala eno izmed redkih, a zelo pomembnih orodij prilagajanja. To pomeni, da pogajalci o bodoči plačni politiki ne nosijo odgovornosti zgolj navznoter, do lastnikov in zaposlenih, temveč s svojimi odločitvami v pogajanjih pomembno vplivajo na ekonomski položaj Slovenije kot celote.

Plačna politika mora tudi v prihodnje prispevati k stabilnim makroekonomskim razmeram, zagotavljati potrebna sredstva za vlaganje v investicije, inovacije ter strokovno izobrazbo in usposobljenost delavcev in s tem prispevati k večji zaposlenosti in zaposljivosti delavcev. Zato mora rast realnih plač zaostajati vsaj za eno odstotno točko za rastjo produktivnosti.

Vse več domačih in tujih strokovnjakov opozarja na primernost usklajevanja plač z rastjo produktivnosti dela le na najbolj decentralizirani ravni – v podjetju. V nasprotnem primeru - in v primeru takojšnjega odpravljanja zaostajanja rasti plač za rastjo produktivnosti dela - obstaja resna nevarnost pregrevanja slovenskega gospodarstva.

Po kriterijih OECD so plače v Sloveniji obremenjene s približno 46-odstotno davčno stopnjo, zato k uspešnemu zaključku pogajanj o plačni politiki lahko v veliki meri pripomore tudi tretji pogajalski partner, vlada, z odpravo nekaterih nerazumnih in unikatnih davkov, kakršen je davek na plače. Združenje delodajalcev je prav s tem namenom vladi predlagalo nekaj rešitev, ki bi zagotovile večjo zaposljivost starejših delavcev, hkrati bi razbremenile delodajalce, za fiskalno blagajno pa bi bile predlagane rešitve nevtralne.

Plače zaposlenih v Sloveniji realno rastejo precej hitreje, kot pa se povečujejo izhodiščne in najnižje osnovne plače po kolektivnih pogodbah dejavnosti. To potrjuje, da se plače ne povečujejo le zaradi uskladitev iz naslova inflacije na podlagi kolektivnih pogodb, temveč tudi iz naslova produktivnosti dela, kot je na primer nagrajevanje posameznika (z napredovanji, izplačili iz naslova delovne uspešnosti) ali izplačilo na podlagi uspešnosti poslovanja podjetja (13. plače, božičnice). Leta 2006 je delež prejemnikov 13. plače med vsemi zaposlenimi predstavljal že dobro četrtino, izplačila 13. plače pa so se v obdobju 2004 – 2006 nominalno povečala za 10 odstotkov.

Uskladitev plač za leto 2007 je za gospodarstvo že določena s Kolektivno pogodbo o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust. Z avgustom se bodo plače povečale za 2 odstotka, zaradi višje inflacije v letu 2006 od predvidene pa še dodatno za 0,5 odstotne točke. Kolektivna pogodba tudi dopušča možnost, da se sindikati in delodajalci na ravni posameznega podjetja lahko dogovore za izplačila na podlagi produktivnosti dela.

Prav navedena kolektivna pogodba je dokaz, da smo se delodajalci in sindikati še ne dolgo tega, ko smo prvič podpisali sporazum o plačni politiki brez vlade, strinjali, da naj sistem plač v Sloveniji temelji na kolektivnih pogodbah in da je treba gibanje plač ves čas prilagajati konkretnim gospodarskim razmeram in dejanskemu prispevku posameznika. Povprečja dejavnosti ali celotnega gospodarstva namreč zakrivajo marsikatera bistvena odstopanja in s tem v dodatno povečevanje stroškov dela prisilijo podjetja, ki že sedaj poslujejo z izgubo in tako celo ogrozijo obstoj določenega števila delovnih mest.

Če imajo vse pogajalske strani resen namen skleniti optimalen dogovor o bodoči politiki plač, retorika, ki smo ji trenutno priča, ne prispeva k umirjenemu ozračju, ki ga pogajalci potrebujejo, da na podlagi realnih podatkov dosežejo nov dogovor.

Objavljeno pod gost razgledi.net, gospodarstvo | | |