<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><!-- generator="wordpress/wordpress-mu-1.2.3-2.2.1" -->
<rss version="2.0" 
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/">
<channel>
	<title>Comments on: Bojevita retorika ne bo olajšala plačnega dogovora</title>
	<link>http://razgledi.net/blog/2007/07/24/bojevita-retorika-ne-bo-olajsala-placnega-dogovora/</link>
	<description>družbene, politične, kulturne, ekonomske, medijske in okoljske razprave</description>
	<pubDate>Sat, 10 Jan 2009 00:10:28 +0000</pubDate>
	<generator>http://wordpress.org/?v=wordpress-mu-1.2.3-2.2.1</generator>

	<item>
		<title>By: jože</title>
		<link>http://razgledi.net/blog/2007/07/24/bojevita-retorika-ne-bo-olajsala-placnega-dogovora/#comment-3095</link>
		<author>jože</author>
		<pubDate>Wed, 25 Jul 2007 07:24:16 +0000</pubDate>
		<guid>http://razgledi.net/blog/2007/07/24/bojevita-retorika-ne-bo-olajsala-placnega-dogovora/#comment-3095</guid>
		<description>Zelo dober komentar, ki temelji tako na teoretskih spoznanjih (da rast produktivnosti ne povečuje samo delo, ampak - in v mnogih podjetjih odločilno - predvsem investicije v kapitalno opremo in znanje) kot na izkušnjah socialnega dogovarjanja v Evropi v zadnjih desetletjih. 

Vsi se strinjamo, da mora rast plač slediti rasti produktivnosti (kar nenazadnje potrjujejo tudi vse ex post analize), toda hkrati mora biti ta rast usklajeno z rastjo produktivnosti tistega, ki to rast dodane vrednosti tudi določa. Zato se mi zdi načelen dogovor med socialnimi partnerji, da se usklajevanje rasti plač prenese bolj na raven panog in podjetij, nekakšen breakthrough v slovenskem sistemu socialnega dogovarjanja. Pomeni dogovor o partnerstvu za razvoj na najbolj pravi ravni - med zaposlenimi in delodajalci.

V komentarju po mojem mnenju manjka le en, vendar pomemben predlog. namreč, da bi pa morali socialni partnerji usklajeno predlagati vladi, da zniža visoke stroške tam, kjer so ti nepotrebno visoki. Poleg odprave davka na plačilne liste so to predvsem izdatki za socialno zavarovanje, in sicer samo v višjih davčnih razredih. V EU večina držav pozna takšno omejitev višine socialnih prispevkov na raven višine prispevkov, ki se plačuje pri dvo- do tri-kratni povprečni plači. Smisel tega je v tem, da visoki prispevki (trenutno imamo tukaj dejansko enotno davčno stopnjo!) po nepotrebnem dvigujejo stroške podjetij, hkrati pa ceno najbolj izobražene delovne sile, ki prinaša podjetju najvišji potencial za prihodnji razvoj in obstoj podjetja. Po drugi strani pa pravice iz socialnega zavarovanja ne sledijo višini socialnih prispevkov, saj so omejene navzgor.

Tak dogovor med socialnimi partnerji bi zelo poziotivno prispeval k prihodnjim delitvam ustvarjene dodane vrednosti, saj bi bila ta lahko višja in s tem bi bila višja tudi končna rast plač.</description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>Zelo dober komentar, ki temelji tako na teoretskih spoznanjih (da rast produktivnosti ne povečuje samo delo, ampak - in v mnogih podjetjih odločilno - predvsem investicije v kapitalno opremo in znanje) kot na izkušnjah socialnega dogovarjanja v Evropi v zadnjih desetletjih. </p>
<p>Vsi se strinjamo, da mora rast plač slediti rasti produktivnosti (kar nenazadnje potrjujejo tudi vse ex post analize), toda hkrati mora biti ta rast usklajeno z rastjo produktivnosti tistega, ki to rast dodane vrednosti tudi določa. Zato se mi zdi načelen dogovor med socialnimi partnerji, da se usklajevanje rasti plač prenese bolj na raven panog in podjetij, nekakšen breakthrough v slovenskem sistemu socialnega dogovarjanja. Pomeni dogovor o partnerstvu za razvoj na najbolj pravi ravni - med zaposlenimi in delodajalci.</p>
<p>V komentarju po mojem mnenju manjka le en, vendar pomemben predlog. namreč, da bi pa morali socialni partnerji usklajeno predlagati vladi, da zniža visoke stroške tam, kjer so ti nepotrebno visoki. Poleg odprave davka na plačilne liste so to predvsem izdatki za socialno zavarovanje, in sicer samo v višjih davčnih razredih. V EU večina držav pozna takšno omejitev višine socialnih prispevkov na raven višine prispevkov, ki se plačuje pri dvo- do tri-kratni povprečni plači. Smisel tega je v tem, da visoki prispevki (trenutno imamo tukaj dejansko enotno davčno stopnjo!) po nepotrebnem dvigujejo stroške podjetij, hkrati pa ceno najbolj izobražene delovne sile, ki prinaša podjetju najvišji potencial za prihodnji razvoj in obstoj podjetja. Po drugi strani pa pravice iz socialnega zavarovanja ne sledijo višini socialnih prispevkov, saj so omejene navzgor.</p>
<p>Tak dogovor med socialnimi partnerji bi zelo poziotivno prispeval k prihodnjim delitvam ustvarjene dodane vrednosti, saj bi bila ta lahko višja in s tem bi bila višja tudi končna rast plač.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>By: Tomaž Štih</title>
		<link>http://razgledi.net/blog/2007/07/24/bojevita-retorika-ne-bo-olajsala-placnega-dogovora/#comment-3089</link>
		<author>Tomaž Štih</author>
		<pubDate>Tue, 24 Jul 2007 13:48:02 +0000</pubDate>
		<guid>http://razgledi.net/blog/2007/07/24/bojevita-retorika-ne-bo-olajsala-placnega-dogovora/#comment-3089</guid>
		<description>"Vse več domačih in tujih strokovnjakov opozarja na primernost usklajevanja plač z rastjo produktivnosti dela le na najbolj decentralizirani ravni – v podjetju."

Morda bi morala zbornica premisliti o tem, da ta nasvet upošteva in preprosto opustiti kakršnekoli kolektivne pogovore; razen tistih v imenu članov zbornice, ki so zanje dali soglasje?</description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>&#8220;Vse več domačih in tujih strokovnjakov opozarja na primernost usklajevanja plač z rastjo produktivnosti dela le na najbolj decentralizirani ravni – v podjetju.&#8221;</p>
<p>Morda bi morala zbornica premisliti o tem, da ta nasvet upošteva in preprosto opustiti kakršnekoli kolektivne pogovore; razen tistih v imenu članov zbornice, ki so zanje dali soglasje?</p>
]]></content:encoded>
	</item>
</channel>
</rss>
