Čeprav ne delim povsem navdušenja nad ameriškim duetom, ki je v zadnjih letih omrežil tudi precej mojih kolegov, mu vsekakor priznavam obilno mero izvirnosti ali, bolje, občutka za druženje na videz nezdružljivih in silno raznolikih žanrskih fraz pop glasbe oziroma za temeljito poznavanje njene zgodovine. Vendar tudi to ne bi bilo dovolj, če kitarist Jack White ne bi bil tudi odličen pevec zelo širokega stilskega in izraznega razpona.

Če torej že ne gre za nekaj čisto novega v rocku, je vsaj združeno na način, ki je inteligenten, logičen in včasih ravno prav nepredvidljiv, da je privlačen. Poleg tega duet obvlada še nekaj, kar je morda enako pomembno: njune skladbe so – ne glede na ostrino ali mehkobo – vedno melodične na takšen način, kot ga v rocku zadnja desetletja preprosto nismo več vajeni, včasih pa so to melodiko premogli celo najbolj brezkompromisni težkometalci.

Vse to velja tudi za njun najnovejši izdelek Icky Thump, ki ni prav nič slabši od vseh prejšnjih plošč, kar je spet odlika, ki je zadnja leta v rocku iščemo z lučjo. Slogovni eklekticizem, nenavadni zvoki in aranžmaji samo dokazujejo duhovne razsežnosti avtorja, »frenetične« kitare, kakor bi jih morda poimenoval eden mojih kolegov, pa privrženost trdemu, izvirnemu rocku, ki se brez zadrege zgleduje pri največjih imenih tega žanra.

Osebno mislim, da je najbolj nenavaden in zanimiv komad Conquest, ne samo zaradi mariachi aranžmaja, ampak tudi zaradi duhovitega besedila na račun mačo osvajanja, ki se spremeni v svoje nasprotje. Nekaj podobnega velja tudi za naslovno Icky Thump, v kateri Jack zveni precej podobno Robertu Plantu v Immigrant Song, samo da je besedilo čisto drugačno in slišimo vmes kratko vokalno frazo la-la-la, ki spominja – na koga že? – na Chrisa Farlowa ali na nekega pevca hard rock benda z začetka sedemdesetih, ki sem mu zaradi časovne razdalje pozabil ime, čeprav mi je barva glasu od pogostega drsanja njegove vinilke ostala v glavi?

white-stripes-conquest.mp3

white-stripes-icky-thump.mp3

Kakorkoli že, Icky Thump je vsekakor vredno slišati in poslušati. Ne bom sicer trdil, da bo rešila rock – tega po moje žal ni več mogoče rešiti, ampak rade volje se pustim presenetiti – prinaša pa toliko sveže glasbe, da vam vsaj nekaj časa ne bo dolgčas.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |