Minister Gregor Virant je svoje opravil in lahko odide na dopust. Predstavniki večine sindikatov zaposlenih v javnem sektorju so namreč po petih letih pogajanj parafirali kolektivno pogodbo v besedilu, kakršnega je sprejela vlada prejšnji teden. Svojemu ministru in sindikalistom se je za parafiranje nemudoma osebno zahvalil predsednik vlade Janez Janša in nazdravil kolektivni pogodbi, ki bo državo v naslednjih treh letih stala dobre četrt milijarde evrov.

Virant pravi, da je četrt milijarde evrov makroekonomsko vzdržna cena; tako da meni vladni urad za makroekonomske analize Umar. Hm!

Realna rast plače na zaposlenega bo v javnem sektorju v letu 2008 dosegla 4,2%, v letu 2009 bo dosegla 3,3% realno rast in v letu 2010 4,8% realno rast, medtem ko bo realna rast plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v letu 2008 dosegla 3,2%, v letu 2009 2,9% in leta 2010 3,4%. Realna rast produktivnosti v letu 2008 bo znašala 3,6%, v letu 2009 3,4% in v letu 2010 prav tako 3,4%.

Najmanj, kar je mogoče reči, je da predvidena rast plač v javnem sektorju po parafirani kolektivni pogodbi ni pokrita s predvideno rastjo produktivnosti, kaj šele, da bi za njo zaostajala, kakor ‘mora’ zaostajati rast plač v gospodarstvu.

OK, recimo, da je res, kar pravi minister Virant in kar je tudi stališče vlade, namreč, da ‘nov plačni sistem temelji na enotnosti ureditve, preglednosti in odpravi plačnih nesorazmerij’. Vsaj slednje vselej stane, saj vlad, ki bi nesorazmerja odpravljala z zmanjševanjem plač nekaterim skupinam javnih uslužbencev, po svetu ni veliko. Je politično predrago - torej jih odpravljajo z zviševanjem. (Pri tem pa lahko vedno rečejo, da so nesorazmerja podedovale.) Kar je storila Janševa vlada, je s političnega stališča torej pričakovano in legitimno ter samo zase nemara res celo makroekonomsko vzdržno (kakor je vladi atestiral Umar).

Ampak, a je to vse? Ne kaže pozabiti - sindikati približno tretjine javnih uslužbencev pogodbe niso ratificirali. Sindikat vzgojne, izobraževalne in raziskovalne dejavnosti (VIR), neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze (NSDLU), sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ), sindikat slovenskih diplomatov, sindikat carinikov in sindikata poklicnih gasilcev menijo, da jim je vlada za njihove člane ponudila premalo oziroma jim kani vzeti nekatere dodatke. Kakšna in kolikšna bo cena za dogovor s temi sindikati - politična, ki jo bo plačala vlada, ali ekonomska, ki jo bodo plačali davkoplačevalci?

Poleg tega - kakšen in kolikšen bo ‘vzgojni učinek’ pogodbe, ki za določene skupine javnih uslužbencev predvideva celo 20 in večodstotno nominalno rast plač v treh letih? Kaj v tej luči pomeni izjava pogajalskega predstavnika sindikatov javnega sektorja Dora Hvalice (v Mladini)?

Zagotovo nismo dobili preveč, dobili pa smo več, kot smo ob sprejetju zakona o sistemu plač v javnem sektorju predvidevali. Kajti zakon je bil namenjen zgolj izravnavi in ne splošni rasti plač.

Če bodo ne samo na parafiranju manjkajoči sindikati javnega sektorja ampak tudi drugi to izjavo vzeli dobesedno, bodo do svojega članstva neodgovorni, če tudi oni ne bodo od delodajalcev zahtevali več. Recimo toliko, kolikor je treba, da bodo ‘plače evropske’; kar so lahko samo z rastjo krepko nad rastjo produktivnosti. Hvalica, če ga je Mladina korektno povzela, Dušanu Semoliču, Dušanu Rebolju in drugim sindikalistom sporoča, da je treba biti realist in v letu pred volitvami zahtevati nemogoče.

Ker vlada s svojim predsednikom na čelu ozračje ‘velikih oči’ tudi sama ustvarja - s poudarjanjem (iz tujine kreditirane) gospodarske rasti in drugih rezultatov svojega dela - je stopnjevanje ‘plačnega’ pritiska sindikatov jeseni verjetno. Če je kolektivna pogodba za javni sektor sama makroekonomsko še vzdržna, pa sleherna dodatna sproščena rast plač - ob naraščajoči inflaciji - to ne bo več.

Objavljeno pod slovenija | | |