Portugalski scenarij je v Sloveniji mogoč: znižanje dolgoročnih obrestnih mer je pognalo investicije v osnovna sredstva (ne samo zasebne, tudi javne), trgovinski primanjkljaj pa se povečuje. Seveda je v takih razmerah, ko ni več možno uporabiti tečajne politike, mnogo več skrbi zaradi inflacije. Ko pa je morala Slovenija balansirati med povečevanjem tržnih deležev na tujih trgih in brzdanjem inflacije, pa je bilo več pozornosti namenjeno izvoznikom preko uravnavanega drsenja tečaja tolarja kot pa inflaciji.

Inflacija nosi s seboj določene stroške, ampak to ne pomeni, da je politika krotenja inflacija s fiksiranjem tečaja najboljša možnost za vsako državo, ne glede na to, v kakšnem gospodarsko-političnem okolju se znajde.

Podnje je sicer podpisana Mija Repovž, toda, ali si prepričan, da jih tudi ona piše?

Tranzicijo je bilo treba opraviti in Slovenija se je pač odločila za gradualizem - drsenje tečaja, ki je ublažilo zaostanek v produktivnosti. S tem so dobila nekatera podjetja več časa za prestrukturiranje, nekatera pa so pač bolj počasi propadla. Inflacija je bila kolateralna škoda na tej poti. Tranzicija je namreč preveč pomembna, da bi jo lahko prepustili ortodoksnim ekonomistom - ne živimo namreč v tržni družbi, ampak v družbi, katere bistven del je, poleg mnogo drugih, tudi trg.

Praviš, naj bo plača delavca določena z mejnim produktom njegovega dela. To je preveč formulaično, saj temelji na slikicah iz ekonomskih učbenikov. Ti tudi izrecno poudarjajo, da iz analize izključujejo vrsto institucionalnih in družbenih omejitev, v okviru katerih deluje trg dela.

Recepti, ki tega ne upoštevajo, so obsojeni na neuspeh. Če delež plač v BDP pada, to pomeni, da pridobiva kapital - in ne nujno zato, ker se povečuje njegova mejna donosnost, ampak zato, ker je to posledica nekega širšega sporazuma. Poglej npr. Nemčijo, ki se je izkopala iz recesije z realno depreciacijo “svoje” valute, kar je pospešilo njen izvoz. Kljub rasti profitov so plače stagnirale - logično je, da se zato v nekem družbenem sistemu pojavijo zahteve po pravičnejši razporeditvi rezultatov gospodarske rasti. Tudi če neoklasični grafi pravijo drugače.