GOST RAZGLEDOV

dr. Igor Masten
Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani
igor.masten@ef.uni-lj.si

Spremljati razpravo o vzrokih in posledicah nedavnega dviga inflacije že dolgo ni bilo tako zabavno. Že na začetku leta, ob prevzemu evra, sem namreč pisal, da bo zelo zanimivo videti kako hitro bodo komentatorji inflacijskih gibanj sposobni »preklopiti« na nove razmere delovanja denarne politike, ki se za področje Slovenije danes vodi iz Frankfurta. Naj samo na kratko ponovim, da je celoten okvir sedaj popolnoma drugačen. Koncept delovanja ECB izhaja iz izrazito monetaristične tradicije in nizke inflacije kot družbene vrednote, ki jo je dolga leta negovala Bundesbanka. Na deklarativni ravni smo te vrednote sedaj prevzeli tudi v Slovenji. Izgubo monetarne suverenosti in prevzem evra smo označili za velik uspeh. Slovensko gospodarstvo je s tem končno začelo delovati v pogojih bistveno večje makroekonomske stabilnosti kot kdajkoli prej.

V te razmere smo prešli iz konceptualno popolnoma drugačnih razmer. Slovenska različica gradualizma, katere protagonisti so še vedno ekonomisti t.i. stare šole, je inflacijo na bistveno višjih ravneh, kot jo poznamo danes, pojmovala kot kolateralno škodo pri doseganju drugih politično-ekonomskih ciljev. Za razliko od vloge Bundesbanke ali ECB, se je Banka Slovenije pojmovala kot nesposobna za aktivno vlogo pri zniževanju inflacije. Spomnimo se izjav, da je pri nas inflacija stroškovne narave in da je spričo nje denarna politika nemočna. Ključna determinanta stroškovne inflacije naj bi bili cenovni pritiski v nemenjalnem sektorju.

Kot že rečeno, je ta vidik diametralen pojmovanju vloge denarne politike v EMU. ECB je proces zviševanja obrestnih mer, ki smo mu priča že več let, začela ravno z utemeljitvijo, da je to odziv na znake cenovnih pritiskov, ki (ob oživljanju gospodarske aktivnosti) prihajajo s trga dela in iz mednarodnega okolja (cene nafte in primarnih surovin). Skratka, s prevzemom evra je Banka Slovenije kot del evropskega sistema centralnih bank, ki na slovenskih tleh skrbi za tehnično izvedbo ukrepov ECB, kar naenkrat postala sposobna proaktivno odgovoriti na stroškovne vire inflacije. Na videz presenetljiva preobrazba, ki pa seveda ni več presenetljiva, če se poglobimo v ozadje (link1-stroskovna-inflacija.pdf). Istočasno pa se lahko s simulacijami (link2-simulacija-drugacne-denarne-politike.pdf) prepričamo, da bi aktivna denarna politika Banke Slovenije poleg nižje inflacije lahko vodila tudi v bolj stabilno gospodarsko rast in celo stimulirala mednarodno konkurenčnost. Torej precej drugače kot popularne trditve, da bi drugačna pot od izbrane vodila v uničenje izvoznikov.

Zaradi tako temeljitih konceptualnih sprememb je zato zelo zanimivo spremljati izjave ljudi, ki so bili veliki zagovorniki prejšnjega okvirja delovanja BS, sedaj pa istočasno pojmujejo članstvo v EMU kot velik uspeh Slovenije. S tem v zvezi se je v medijih nabralo kar nekaj »cvetk«, ki jih bom v nadaljevanju podrobno pokomentiral. Vendar jih najprej postavimo v kontekst. V zadnjih mesecih je slovenska inflacija dobila pospešek. Iz ravni okrog 2,5% se je prenesla na raven nekoliko nad 3%. Razloge za to si UMAR in Banka Slovenije predstavljata nekoliko drugače. Medtem ko prvi pri tem ne vidi sistemskih vzrokov povezanih z ekonomsko politiko in opazi nenadejan pospešek pri cenah hrane, je slednja bolj alarmantna. Na podlagi čisto svežih podatkov, ki nakazuje pospešek osnovne inflacije (le ta je očiščena sezonskih vplivov, med njimi tudi cikličnih cen hrane) je spremenila svoje mnenje izpred dveh mesecev in napeljuje, da so razlogi globlje narave. Porast inflacije nemenjalnega sektorja naj bi nakazoval na inflacijske pritiske, ki so lahko povezani z neustrezno ekonomsko politiko. Ekonomisti tako ene kot druge institucije se zavedajo, da je zaenkrat premalo informacije za trdne sklepe. Ko bo podatkov več, bodo mnenja bolj poenotena. Za sedaj je še najbolj zanimivo preučiti odzive komentatorjev na ti dve na videz nasprotujoči si mnenji.

Inflacija je končno škodljiva
Zabavno je spremljati medijske alarmantne naslove, ki spremljajo omenjeni dvig inflacije. Postavimo ga v perspektivo. Ta dvig inflacije je podoben dvigu inflacije v EMU v prvih letih njenega delovanja. Na raven okrog 2% iz leta 1999 se je vrnila šele letos. Vmes je za kratek čas »odtavala« tudi na 2,4%. ECB, ki je sedaj dokazala, da ta začasen dvig ni pomenil grožnje njenemu srednjeročnemu inflacijskemu cilju, s tem ni izgubila kredibilnosti. Pri nas je ob kritikah t.i. mladoekonomistov, da je inflacija med 5 in 8 % letno previsoka in da bi morali biti BS zaradi tega aktivna, Mija Repovž v Delu še nedavno jadikovala »kdaj bo konec te neznosne tirade o inflaciji«. Sedaj ista gospa s pomočjo istih sogovornikov kot prej bije plat zvona, opozarja pred »portugalskimi scenariji«, neustrezno fiskalno politiko in podobnim. Čeprav imamo danes inflacijo, ki je le pol tiste iz leta 2003, je dvig inflacije danes znak za alarm. Prej je bila bistveno višja inflacija samo kolateralna škoda doseganja višjih ciljev. Zanimiva in koristna preobrazba. Tudi z opozarjanjem na »portugalski scenarij« se sedaj končno več ljudi zaveda družbenih stroškov inflacije.

Ohlajene svinjske polovice strike again
Ker je UMAR velik pomen pri dvigu inflacije pripisal dvigu cen hrane, ga je taista Mija Repovž v komentarju Med dvema diagnozama (Delo, 9.7.2007) označila za pristranskega in provladnega. Pa še za naslednika zmotnih idej mladoekonomistov. Repovževa svoj kritični diskurz začini še s citatom ameriškega (!) ekonomista J.K. Galbraitha, da obstajata dve vrsti prognostikov: tisti, ki nimajo pojma … in tisti, ki nimajo pojma, da nimajo pojma. No, ampak kratek izlet v zgodovino, bo pri komentatorjih (med njimi bomo našli tudi našo novinarko) našel sklicevanje na vzroke naše (bistveno višje kot sedaj) inflacije kot so dvig cen solate kristalke na ljubljanski tržnici, ohlajenih svinjskih polovic, pravo cenovno hajko pa da sta povzročili slinavka in parkljevka. Ja, nedvomno je precej resnice v izjavi J.K. Galbraitha. Če bi še živel, bi sedaj svojemu izreku dodal, da obstajajo še tisti, ki nimajo pojma, da nimajo pojma, tudi, ko jim to večkrat poveš.

Mi smo imeli prav, oni so se motili
Zanimiva je ugotovitev neimenovanega predstavnika Banke Slovenije, da trenutni dvig inflacije dokazuje pravilnost politike Banke Slovenije na poti v evro, saj bi se nam ob prehitrem fiksiranju deviznega tečaja lahko zgodilo še hujše. Čeprav verjamem, da so taki sklepi za marsikoga tako privlačni, da se jim ne more upreti, ima precej lukenj v svoji logični strukturi. Celo toliko, da bi lahko veljalo kvečjemu obratno, kar je mogoče tudi podrobno argumentirati (link3-mi-smo-imeli-prav-oni-narobe.pdf). Trditi, da današnji dvig inflacije dokazuje pravilnost pretekle politike, saj bi prehitro fiksiranje lahko vodilo v višjo inflacijo, pomeni kvečjemu, da bi sedaj morali ponovno uvesti tolar in izstopiti iz EMU. Ohraniti monetarno suverenost torej. To bi bila edina logična trditev, ki pa je seveda vsi, ki sam prevzem evra ravno tako razglašajo za uspeh pretekle politike, ne bodo izrekli, saj bi s tem zanikali sami sebe.

Rast plač naj zaostaja za produktivnostjo?
Seveda se moramo na koncu vprašati ali ima taka razprava kak smisel poleg tega, da se dve strani kregata, kdo je imel prav. Konec koncev evro je sedaj tu in koga briga, kdo je imel prav v preteklosti. Smisel debata seveda ima prav zato, da bolje razumemo, kaj se je z uvedbo evra pri nas spremenilo in kakšne posledice imajo naše lastne napake spričo dejstva, da Evropske centralne banke le te ne bodo veliko ganile. Prva velika preizkušnja bo niz novih socialnih sporazumov o plačah, od javnega sektorja dalje.

V skladu s stališčem, da je Banka Slovenije pri zniževanju inflacije nemočna, si je nalogo odstranjevati vire inflacije zadala Ropova vlada. Med ukrepi lahko najdemo manipuliranje trošarin na naftne derivate, ostrejšo zavoro na rast nadzorovanih cen in socialni sporazum, v katerem so se socialni partnerji strinjali, da naj rast realnih plač zaostaja vsaj za odstotno točko za produktivnostjo. Predvsem slednji ukrep se je zdel kot zadetek v polno, saj dejansko doseže, da rast plač po definiciji ne more povzročati inflacijskih pritiskov. Predsednik vlade in finančni minister sta nam takrat govorila, da je potrebno sedaj zategniti pasove zato, da bomo lahko prevzeli evro in bo v prihodnje bolje. Res je, da taki ukrepi lahko precej pomagajo centralni banki. Pomenijo negativen cenovno-stroškovni šok, ki omogoča umirjati inflacijo tudi, če denarna politika ostane akomodativna, kar je naša tudi bila (podrobnejši komentar je v Masten, Bančni vestnik, 2006). Vendar je tako znižanje rasti plač netržno in neravnovesno.

To pomeni, da ga ne spremljajo višje realne obrestne mere, ki bi jih lahko zagotovila centralna banka z restriktivno denarno politiko. Stroškovni pritisk se umiri samo začasno, posledično pa obstaja nevarnost, da se obnovi kasneje in vnovič pritisne na inflacijo. To je predmet trenutnih strahov makroekonomistov, ko spremljajo potek pogajanj o novem socialnem sporazumu. Sindikati, ki so prej privolili v zaostajanje rasti plač za produktivnostjo, sedaj vidijo, da je uspeh v obliki prevzema evra tu in jasno ne vidijo več razlogov, da bi si »zategovali pas«. Izjave sindikalistov v slogu »imamo evropske cene, hočemo še evropske plače« jasno kažejo, da sedaj ne želijo le rasti plač skladno z rastjo produktivnosti, temveč tudi kompenzacijo za nazaj.

Vemo, da v osnovi ni tehtnega razloga za zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti. V ravnovesju je namreč mejni produkt dela tisto, kar delu kot produkcijskemu faktorju tudi pripada. Usklajena rast tudi ne povzroča inflacijskih pritiskov. Težave z inflacijskimi pritiski nastanejo takrat, če vsiljujemo, da rastejo plače enako kot agregatna produktivnost. Ker rast produktivnosti ni enakomerna po podjetjih, postavljanje omejitve rasti plač v skladu z agregatno produktivnostjo pomeni, da podjetjem, ki so manj produktivna, vsiljujemo plačevanje plač, ki si jih ne morejo privoščiti. Ob dejstvu, da so plače navzdol večinoma rigidne, to povzroča stroškovni pritisk na cene. Inflacija je edino, kar lahko potem zniža realno breme podjetij. Sledi, da plače lahko rastejo v skladu s produktivnostjo, vendar se mora to dogajati na ravni podjetij. Podjetjem je potrebno omogočiti, da plačujejo plače, ki si jih lahko privoščijo. Sistem centraliziranih pogajanj o socialnem sporazumu je glavna ovira, da bi to dosegli. Za primer prilagam članek (link4-coordination-and-mark-up.pdf) ki na podlagi empirične analize OECD držav kaže, da decentralizacija sindikalnih pogajanja zniža inflacijske pritiske in poveča konkurenčnost držav. Rešitev torej ni vztrajati pri zaostajanju rasti plač za rastjo produktivnosti, to bo vedno povzročalo trenja in sproščanje nakopičenega nezadovoljstva. Rešitev je decentralizacija pogajanj s sindikati in usklajevanje rasti plač z rastjo produktivnosti na ravni podjetja.

Bomo še naprej tepli osla po senci?
Centraliziran socialni sporazum o zaostajanju rasti plač za rastjo produktivnosti je bil v preteklosti priročen, saj je omogočil vladi enostavne vzvod omejitve rasti plač z uporabo argumenta izrednih razmer (že omenjeno zategovanje pasu). Sedaj pa je to pomembna ovira makroekonomskega prilagajanja, saj so v denarni uniji zaradi odsotnosti samostojne denarne politike ravno fleksibilnost trga dela in ustrezni mehanizmi oblikovanja plač ključni in decentralizacija pogajanj bi pomembno povečala sposobnost podjetij konkurenčnega nastopanja na tujih trgih. Kitenje z uspešnim socialnim dialogom v preteklosti se nam sedaj vrača kot bumerang. Namesto, da bi uporabili argument zategovanja pasu za prevzem evra za decentralizacijo pogajanj o plačah, bomo še naprej tepli osla po senci in vztrajali pri zaostajanju rasti plač za rastjo produktivnosti samo zato, ker je bila to ideja »renomiranih ekonomistov«.

Moja napoved, kaj se bo zgodilo, je naslednja. Vlada se bo do volitev še naprej sončila v siju visoke gospodarske rasti. Da bi se izognila sporom s sindikati do konca mandata, jim bo ustregla pri plačnih zahtevah. Tudi se ne bo zoperstavila sindikalnemu nasprotovanju usklajevanju rasti plač s produktivnostjo na ravni podjetja. Da bo to močno skazilo sedanjo sijočo gospodarsko sliko, ni dvoma. Ampak tudi tak škodljiv scenarij za makroekonomsko stabilnost ima lahko svoje izrazite pozitivne strani. Višja brezposelnost bo naredila sindikate bolj razumne. Prav prilegla bi se recesija, v kateri bi pogajanja s sindikati končno decentralizirali. Upamo lahko tudi, da bo Slovenija kršila določila Pakta o rasti in stabilnosti. Se bo vlada vsaj bolje zavedala, kaj pomeni biti varčen. Kot »ocvirek« tudi ne bi čisto nič škodila malce večja luknja v pokojninski blagajni. Bo vsaj več ljudi razumelo, zakaj je potrebna pokojninska reforma.

Objavljeno pod gost razgledi.net, gospodarstvo | | |