Kako mednarodna skupnost lahko zaščiti civilno prebivalstvo, zlasti v Afriki, pred genocidom, etničnim čiščenjem, mučenjem in pokoli, sta v študiji preučila David Mepam in Alex Ramsbotham, raziskovalca na Inštitutu za raziskave javnih politik (IPPR). Na podlagi njune študije so v Bruslju na Centru za evropske politične študije (EPC) pripravili pogovor z izhodiščnim vprašanjem, ali za ukrepanje obstaja politična volja in katere instrumente za ukrepanje ima na voljo Evropska unija ter kakšna je vloga sil Odgovornost za zaščito (R2P).

Po mnenju Ramsbothama bi posredovanje in pogajanje moralo biti prvi ukrep, v zadnjih letih se je recimo izkazal kot uspešen v Burundiju. Po letu 1962, ko se je osvobodila belgijskega kolonializma, so v tej državi ves čas potekali boji. Posebej brutalni genocid se je na severu države zgodil leta 1988 v spopadu med narodoma Hutu in Tutsi, v katerem je bilo ubitih okrog 20 tisoč Hutujev, 60 tisoč pa jih je zbežalo v sosednjo Ruando. Nasilje je doseglo vrhunec leta 1994, ko je glavna politična stranka Hutujev izstopila iz vlade iz protesta, ker je stranka Tutsijev postala vodilna politična sila v državi. Leta 1996 je sprti strani pod vodstvom OZN najprej skušal pomiriti nekdanji tanzanijski predsednik Julius Nierere. Ker dogovori, ki jih je izpogajal, niso zdržali, je leta 1999 vlogo posrednika in pogajalca prevzel nekdanji južnoafriški predsednik Nelson Mandela.

V pogajanja je uvedel nekaj novosti, predvsem je od začetka odločno vztrajal, da morajo sodelovati in dogovor podpisati vse stranke. Sam se je ločeno sestal z vsemi predstavniki strank, da je slišal, katere so njihove zamere in neporavnani računi, prisluhnil je tudi njihovim predlogom za rešitve. Avgusta 2000 so glavne stranke podpisale sporazum, dve paravojaški milici sta ga zavrnili in nadaljevali s spopadi. Kljub temu je Mandela vztrajal, da je treba čim hitreje oblikovati prehodno vlado in novembra 2001 je nekdanji burundski voditelj Pierre Buyoya postal znova predsednik. Oktobra 2003 je južnoafriški podpredsednik Jacob Zuma dosegel, da je ena od paravojaških milic (FDD- Sile za obrambo demokracije) položila orožje, drugo (FNL-Nacionalne sile za osvoboditev) pa je Mandela s svojimi sodelavci prepričal, da se je nehala vojskovati. V Burundi se je potem lahko vrnilo na desettisoče beguncev.

Drugi ukrep, ki ga ima na voljo mednarodna skupnost pri preprečevanju pokolov civilnga prebivalstva v državah, kjer izbruhne nasilje, so po besedah Alexa Ramsbothama finančne sankcije oziroma zamrznitev premoženja. Ta ukrep je učinkoval v Sierra Leoneju, saj so preprečili nakup orožja z denarjem od prodaje diamantov. Podobne sankcije bi EU danes morala uporabiti v Darfurju. “Kaj je EU do zdaj naredila tam. Kaj so res blokirali? Jasnega odgovora ni slišati,” ugotavlja raziskovalec.

Tretji ukrep je uporaba prava oziroma sojenje na afriškem sodišču (Africa Court of justice) in ad hoc mednarodna sodišča za vojne zločine. Afriško sodišče se ni izkazalo kot učinkovito, saj ga večina držav ne priznava, poleg tega ni natančno določena njegova pristojnost. Nekoliko uspešnejša so ad hoc mednarodna sodišča. Leta 2006 je bil recimo na tej podlagi aretiran nekdanji liberijski predsednik Charles Taylor, ki je obtožen storitve najhujših kriminalnih dejanj proti človeštvu v Sierra Leoneju. Na enakem sodišču bi bilo treba soditi tudi odgovorim za zločine v Darfurju, so se strinjali razpravljavci na EPC.

Četrti ukrep je vojaško posredovanje brez soglasja oblasti v državi, kjer se dogajajo zločini nad civilnim prebivalstvom. Leta 1994 je takšna akcija prekinila pokole v Ruandi. EU bi po mnenju raziskovalca Alexa Ramsbothama morala imeti v Afriki tudi sile za hitro vojaško posredovanje.

Daniele Smadja, direktorica, ki je na evropski komisiji pristojna za mednarodne odnose in človekove pravice, je izpostavila vprašanje, ali je mednarodna skupnost sposobna preprečiti, da bi se v prihodnje dogajali zločini, ki smo jim bili priča v Afriki in na območju nekdanje Jugoslavije. Strinja se, da akcije niso bile izvedene, ker je zmanjkalo bodisi politične volje za ukrepanje bodisi se politiki niso mogli dogovoriti, kako ukrepati. EU si po njenih besedah sicer ves čas prizadeva preprečevati konflikte z mehko diplomacijo, političnim dialogom, prek trgovinskih ukrepov, okoljske politike in prek dialoga z nevladnimi organizacijami. Vsekakor je treba po mnenju EU, razlaga Smadja, državam najprej pomagati, da same poskrbijo za zaščito prebivalstva. EU vztraja, da je treba vojaško silo uporabiti le v skrajni nuji, zaradi tega pomaga regionalnim političnim organizacijam v Afriki, državam pomaga pri vzpostavljanju pravne države, svetuje pri kriznem menedžmentu, kriznem vodenju in podobno. Pri reševanju konflikta v Darfurju pa bi se morale po njenih besedah vključiti tudi države, ki se zdaj “zadržujejo v senci”.

Poslanec evropskega parlamenta in vodja cdelovne skupine za odnose z OZN Alexander Graf Lambsdorff je opozoril, da po letu 1945 ni bilo dneva, ko kje na svetu ne bi bilo konflikta. “Ni res, da je svet drugi svetovni vojni in po koncu hladne vojne bolj miren. Spremenil se je samo način vojskovanja, namesto spopadov med državami imamo spopade znotraj držav v obliki civilne vojne in genocida,” je povedal. Preprečevanje konfliktov je ena od osnov politike EU, vendar pa se pri njenem uresničevanju zapleta, ker politki doma ta posredovanja volivcem težko prodajo. Ljudi v Evropi je težko prepričati, zakaj morajo evropski vojaki v Kongo, zakaj mora EU uporabiti njihov denar za plačevanje takšnih akcij. Problem je tudi, da so nekatere članice imele v Afriki kolonije, tudi v nekdanji Jugoslaviji je bila problem zgodovina. Postavilo se je na primer vprašanje, ali Nemci, ki so med drugo svetovno vojno tam delai zločine, lahko v nedavni vojni v nekdanji Jugoslaviji nastopijo kot mirovni posredniki. Poslanec evropskega parlamenta upa, da bo bolje po uveljavitvi nove evropske pogodbe, ker bo EU dobila zunanjega ministra, čeprav ta ne bo imel takšnega naziva.

Gareth Evans, predsednik Mednarodne krizne skupine (International Crisis group), predlaga pet zavez, za katere bi se morali dogovoriti in tudi spoštovati. Države, ki bi se dogovorile za ukrepanje, ne bi več mogle odstopiti od dogovora. Jasno bi bilo treba tudi opredeliti, da so pristojnosti sil R2P preprečevanje genocida in etničnega čiščenja, ne pa tudi zlorabe človekovih pravic in konfliktov. Določiti bi bilo treba omejtive za vojaško intervencijo, oblikovati sistem za zgodnje opozarjanje na nevarnost genocida in etničnega čiščenja. Posredovanje za preprečitev genocida in etničnega čiščenja pa bi morala postati politična zaveza.

Žal zaradi zaslužkov, ki jih prinaša izkoriščanje naravnih bogastev, velike sile iztrebljanja lokalnih plemen velikokrat nočejo videti.

Objavljeno pod svet | | |