Pivo je še vedno izvrstno, od domačega eggenberga do sosednjega budvarja (ne, velkopopovickega kozla pa nimajo, pivo je pač lokalna pijača), hrana še vedno poceni, natakarji in vsi drugi, s katerimi pridete v stik pa prijazni, turistična gneča in kič še v sprejemljivih mejah. Zgleda pa povsem drugače kot pred 14 leti, ko sem bil prvič tam. Ko je bilo nekdanji sijaj in veličino mesta, ki so ga skozi sedem stoletij gradile štiri plemiške družine, mogoče le slutiti.

Evo, priznam, tudi tokrat sem bil, če odštejem muzej voščenih lutk, samo ‘zunaj’. Še za to je en dan, no, dobrih osem ur, premalo. Pa sploh ni velik, ta Český Krumlov, torej tisti njegov del, ki je na Unescovem seznamu svetovnih zgodovinskih znamenitosti; pravzaprav lahko vse obhodiš v eni uri.

Recimo grad, ki je za praškim (Hradčani) največji na Češkem; z vrtovi, ki niso veliko manjši od onih ob dunajskem Schönbrunnu. Recimo poti ob zavoju Vltave, glavni mestni trg (Náměstí Svornosti), Latrán na drugi strani mostu, nekdanjo pivovarsko četrt … Ampak, da ne ponavljam tega, kar piše tukaj in tukaj, naj imajo tokrat glavno besedo fotografije (za lažjo orientacijo pa še interaktivni zemljevid).

V eni uri? No, v dveh. Da ne nemara v treh? Hja, v štirih pa res. Ampak takrat postane človek lačen in noge težke. Na mizi se znajde pol race s pol kilograma rdečega zelja in šestimi knedliki za šest evrov. Mine še ena ura. Svetloba se počasi začne spreminjati, sence postajajo vse daljše, barve drugačne. Torej v šestih? …

Potem je sonce, ki je popoldne dobilo boj z oblaki, že nizko in noge dokončno ne zmorejo več. Dolga je ena prekratka ura v Českem Krumlovu. Ampak naslednjič si ga zares ogledam tudi ‘od znotraj’. Grajske sobane, pa muzej in galerijo Egona Schieleja, pa katedralo sv. Vida, pa grajski stolp, pa staro pivovarno …

Objavljeno pod življenje s slogom | | |