Danilo Türk ima podporo treh strank in težave s prepoznavnostjo, Mitja Gaspari pa podporo ene stranke in večjo izhodiščno naklonjenost volivcev. Türk se je za kandidaturo odločil ‘brezpogojno’ in zbuja vtis, da hoče biti predsednik, saj se je na to ‘pripravljal’ že vse življenje, Gaspari jo je vezal na ‘širšo’ strankarsko podporo, z besedami/molkom in govorico telesa pa daje videz človeka, ki bi bil predsednik zato, ker drugi-tako-hočejo, sam pa nima početi česa pametnejšega.

Javna prestižna tekma med socialnimi in liberalnimi demokrati, katera stranka bo ‘levici’ vsilila ’svojega skupnega’ predsedniškega kandidata, je (bila) ena večjih neumnosti, ki sta si jo družno omislila Borut Pahor in Jelko Kacin. Naslednica slednjega, Katarina Kresal, je pred prvo resno preizkušnjo. Če bo Gaspari držal besedo in bo v ponedeljek umaknil pripravljenost na kandidaturo, ker pač ni dobil ‘širše’ podpore, Kresalovi tako in tako ne bo ostalo drugega, kot da ‘poraz’ stranke, še enega in nemara zadnjega, ki ji ga je - stranki - nakopalo prejšnje vodstvo, hladnokrvno prizna in malodane v isti sapi jasno opredeli svoje oziroma strankino spremenjeno stališče v prid malo verjetne, a vendar možne zmage ’skupnega kandidata’ Danila Türka. Če se Gaspari morda ne bi hotel umakniti sam, pa bi ga v to morala prepričati, kakor koli že je njegov položaj na papirju trenutno videti ‘manj brezupen’ od Türkovega.

Veliko lažje kot ‘odtujenost’ in ‘brezvoljnost’ kandidata se da namreč med kampanjo popraviti prepoznavnost. In lažje kot volivcem prodati uspešnega ministra (in guvernerja centralne banke) se da z domačimi političnimi zdrahami neobremenjenega ‘neznanca’. To lekcijo so, denimo, avstrijske stranke vzele leta 1992, ko je komaj znani karierni diplomat Thomas Klestil, kandidat ljudske stranke, na predsedniških volitvah (potem, ko je v prvem krogu še zaostajal) premagal enega najbolj priljubljenih ministrov Rudolfa Streicherja, kandidata socialdemokratov (ki so bili takrat, s Franzem Vranitzkim kot kanclerjem, v zenitu moči).

Ko zdaj berem, kar sem napisal takrat, se mi na trenutke zdi, da bi bilo treba zamenjati le imena:

“Izgubljenih situacij” Klestil praviloma ne priznava. Ko je pred nekako pol leta predsednik ljudske stranke in avstrijski podkancler Erhard Busek objavil, kdo bo strankin kandidat na predsedniških volitvah in tekmec najbolj priljubljenega Vranitzkijevega ministra Rudolfa Streicherja, so mnogi, zasebno in javno, iz stranke in zunaj nje, menili, da “ta niti v drugi krog ne bo prišel”. “Deseta izbira” da je praktično neznani generalni sekretar zunanjega ministrstva (prve javnomnenjske raziskave so pokazale, da Klestila pozna vsak petdeseti Avstrijec), potem, ko je vrsta uglednih osebnosti na čelu z zunanjim ministrom Aloisom Mockom kandidaturo zavrnila. Zame je Klestil prva izbira, je dvomljivce prepričeval Busek. Da to ne drži povsem, se je kmalu izkazalo. Še danes pa pravzaprav ni jasno, ali je predsednik zaradi zaporednih volilnih porazov v zadnjih letih močno načete ljudske stranke v Klestilu res “zaslutil” tip zmagovalca ali pa samo človeka, ki je manj demoraliziran od drugih in se bo potrudil biti dostojen tekmec. /…/ Kakorkoli je že Klestil razumel svojo nominacijo in ocenjeval svoje možnosti, “bojevit”, ambiciozen, častihlepen, nečimrn in samozavesten je bil tudi tokrat toliko, da ni niti pomislil na poceni prodajo kože. Poleg tega pa je imel dovolj motivov, da funkcijo, ki je bila v trenutku njegove nominacije iz različnih razlogov precej diskretirana, vzame kot “časten izziv” in volivce prepriča, da so vsa ta govoričenja o njeni obsoletnosti iz trte izvita; le pravi človek, iznad strankarskih plotov in s trdno moralno držo, domoljub in svetovljan se mora najti zanjo - in to sem jaz, ni bilo mogoče prezreti sporočila. Za razliko od svojega glavnega tekmeca je Klestil od prvega trenutka dal vedeti, da si res želi priti v Hofburg. Nekateri pravijo, da je ta ambicija predvsem posledica njegovega prepričanja, da bi moral že davno postati zunanji minister. Toda leta 1987, ko se je vrnil iz ZDA, je bilo to mesto rezervirano za Mocka. Z drugo po rangu funkcijo v avstrijski diplomaciji, mestom generalnega sekretarja zunanjega ministrstva, se Klestil menda nikoli ni povsem sprijaznil in kar nekajkrat naj bi med starima sodelavcema (Mock in Klestil sta bila v drugi polovici šestdesetih sekretarja kanclerja Klausa) prišlo do napetosti in nesporazumov zaradi Klestilove “pretirane marljivosti” in prevzemanja kompetenc. /…/ Bodoči avstrijski predsednik je bil skupno kakšni dve desetletji v Ameriki, ve kaj je javnost in kako je treba tržiti svojo osebnost. S tem pa se “prodaja” tudi Avstrija, ki bo morala na poti v Evropsko skupnost razčistiti z marsikatero vrednoto druge republike. Šestdesetletni Klestil je kontinuiteto spretno pomešal z nekaj novitetami in dokazal (simpomatična je njegova volilna premoč med dvajset in tridesetletniki), da Avstrijci niso nujno vedno konservativni.

Nimam zanesljivih podatkov, a na podlagi določenih indicev sklepam, da ima Lojze Peterle vsaj v širšem volilnem štabu ljudi, ki to avstrijsko zgodbo poznajo še bistveno podrobneje. Hkrati pa se mi zdi logično, da bo predsednik državnega zbora zaradi različnih okoliščin, ki bi ‘kandidatu desnice’ lahko škodovale, ‘kandidatu levice’ pa koristile, predsedniške volitve razpisal kar najhitreje, v prvem možnem roku.

Janez Drnovšek je kot predsednik države zaprisegel 22. decembra leta 2002; novi predsednik mora biti izvoljen najmanj 15 dni prej, poleg tega pa se volitve (po zakonu) razpišejo najprej stopetintrideset in najkasneje petinsedemdeset dni pred iztekom mandata, od dneva razpisa volitev do dneva glasovanja ne sme preteči več kot devetdeset dni in ne manj kot šestdeset dni, med prvim in drugim krogom pa ne sme preteči več kot enaindvajset dni. Če nisem česa prezrl, bi bile enkrat v prvi polovici avgusta predsedniške volitve potemtakem lahko razpisane za prvo polovico oktobra.

Borut Pahor svojemu ’skupnemu kandidatu levice’ ni niti malo olajšal dela: Türk bo imel veliko manj časa kot Klestil.

Objavljeno pod slovenija | | |