»Pozabila pa gotovo ne bom,« je pred kratkim izjavila pisateljica Breda Smolnikar, ko je po osmih letih pravne farse, 13. aprila 2007 s strani vrhovnega sodišča Republike Slovenije doživela razveljavitev sodbe, s katero je bila obsojena zaradi klevetanja. Zakaj? Ker je napisala roman z naslovom Ko se tam gori olistajo breze, v katerem je pet tožnic iz Amerike in Slovenije prepoznalo svoje starše, in ker se ni pustila utišati cenzuri, ki so jo s pomočjo sodnice skušale uveljaviti. Menda jih je najbolj motila erotika.

Kljub vsemu se zdi stvar naravnost absurdna, saj gre vendar za literaturo. V času, ko je mogoče za časopise izjaviti skoraj karkoli (zlasti, če gre za politično obračunavanje), je obsojanje literarnih ustvarjalcev (druga nedavna žrtev je bil Matjaž Pikalo) res nerazumljivo in spet dokazuje patetično raven slovenskega sodnega sistema, v katerem so vloge že dolgo predvidljivo razdeljene: najpametnejši in najbolj prebrisani so odvetniki, tisto, kar ostane, pa se razdeli med tožilce in sodnike. Po kakšnem ključu, še nisem ugotovil, čeprav se spominjam, da je pred leti neki tožilec po sojenju zaradi streljanja na bencinski črpalki, ki ga je po naključju posnela varnostna kamera, in po izreku oprostilne sodbe bolj ali manj vsem vpletenim, izjavil, da je z razpletom zelo zadovoljen …

Zdaj je roman preganjane pisateljice na voljo vsem, ki jih mika, da bi ga prebrali. Izšel je v žepni zbirki Kiosk založbe Sanje in ima zelo popularno ceno, za Bredo Smolnikar pa je to po dolgih letih prva knjiga, ki je ni izdala v samozaložbi.

Toda če mislite, da je zgodba primeren nadomestek za branje rumenega tiska, se seveda motite. Gre za žlahtno literaturo, ki je še toliko zanimivejša, ker zgodbo pripoveduje v enem samem stavku, brez pike in samo z nekaj podpičji, torej v slogu, ki spominja na ustno pripoved, kakor jo včasih še slišimo od starejšega, veščega pripovedovalca. Zgodba govori o slovenskem paru, še bolj o slovenski ženski, Rozini, ki se odlično znajde v vsakih okoliščinah, še zlasti pa v »kšeftu«. Toda kljub nekaterim spornim potezam je predstavljena izrazito pozitivno, pravzaprav je njen lik simboličen poklon vsem slovenskim ženskam, ki so premagovale najhujše življenjske preizkušnje in so gotovo najbolj zaslužne za to, da smo, kjer pač smo.

Erotika? Ja, erotika v knjigi je, še več, v knjigi je veliko prekipevajoče strasti, ki žene dogajanje, žene glavno junakinjo, žene samo pripoved in žene nas, da neumorno obračamo strani. Ko bi le bilo več takšnih knjig! In ko bi bilo več pisateljev, ki bi znali tako pripovedovati! Ko se tam gori olistajo breze je knjiga, ki se jo to poletje splača prebrati. Ne samo zato, ker to po osmih letih prepovedi in grožnji z odškodnino nekaj sto tisoč evrov smemo, ampak ker se boste po branju vprašali, kaj je narobe s tožnicami (razen tega, da so očitno pohlepne) in sodnico (razen tega, da je razsojala o nečem, o čemer nima pojma), da se skupaj s (še bolj pohlepnim) odvetnikom prvih spravi na literarno mojstrovino, ki je za povrh še zelo berljiva.

Sicer pa boste o romanu, njegovi avtorici in sodni farsi veliko izvedeli tudi v izvrstni spremni besedi Tanje Lesničar-Pučko.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |