Kitajska je druga največja porabnica energije na svetu, hkrati je tudi druga največja proizvajalka energentov na svetu. Kljub temu, da 45 odstokov rasti svetovne porabe energije v zadnjih štirih letih odpade na to državo, Kitajec še zmeraj v povprečju porabi manj energije kot znaša svetovna poraba na prebivalca, je v Bruslju v razpravi o kitajski energetski politiki in njenem vplivu na globalni ravni dejal Sun Xuegong, ekonomski svetovalec na kitajski misiji pri EU. Največji problem Kitajske je, da ima v oskrbi z energenti premog, ki ni najboljše kakovosti, kar 69-odstotni delež, nafta ima 19-odstotnega, zemeljski plin pa le 3-odstotnega. V domači proizvodnji pa ima premog med primarnimi viri (premog, nafta, plin, hidroenergija) 76-odstotni delež. Ni tudi nepomembno, da je Kitajska peta največja proizvajalka nafte na svetu.

Kitajska je veliko manj odvisna od uvoza energije kot zahodne države, saj doma pridobi kar 93 odstotkov energije, ki je porabi. Nafte recimo na prebivalca uvozi 0,1 tone, kar je četrtina svetovnega povprečja. ZDA recimo na prebivalca uvozijo 2,09 tone tega energenta. Kitajska vlada je sprejela nacionalno strategijo, s katero se bo odzvala na podnebne spremembe. Zadala si je cilj, da bo glede na bruto domači proizvod v obdobju od leta 2005 do 2010 zmanjšala porabo energije za 20 odstotkov, nato pa od leta 2010 do 2020 še enkrat za 20 odstotkov. Sun Xuegong je razložil, da namerava to doseči z uporabo novih tehnologij za učinkovitejšo in bolj varčno rabo energije, zapirati namerava podjetja, ki so največji porabniki energije (proizvodne zmogljivosti železarn namerava zmanjšati za 100 milijonov ton, proizvodne zmogljivosti jeklarn pa za 55 milijonov ton). Do leta 2020 nameravajo Kitajci v svoji mešanici energentov zagotoviti 16 odstotkov obnovljivih virov energije (EU namerava do leta 2020 doseči 20 odstotkov), delež jedrske energije pa nameravajo povečati z 2,6 na 4 odstotke.

Ti podatki so v Evropi malo znani, so se strinjali udeleženci razprave. Philip Andrews-Speed, profesor z univerze Dundee, je dejal, da je okoljska strategija kitajske vlade velik premik, vendar je večina ukrepov administrativnih, kar pomeni, da vlada še ni posegla po ekonomskih mehanizmih (davki, posojila za izvedbo okoljskih ukrepov in podobno), zaradi tega je glede njihove uresničitve pesimist. Pri obljubah o zapiranju energetsko potratnih porabnikov bo treba pozorno spremljati, kje jih bodo zapirali in kje odpirali. Že zdaj se dogaja, da onesnaževalce v bogatejših regijah zapirajo in jih preselijo v revnejše kraje, kjer varovanje okolja ni pomemben dejavnik. Ne glede na to, bo nekaj ukrepov gotovo uresničenih.

Seán O’Regan iz sveta EU je priznal, da ima energetika zdaj zelo majhno vlogo v evropski zunanji politiki, vendar pa to področje vse bolj postaja njen del, saj so najpomembnejša energetska podjetja v državni lasti oziroma pod neposrednim vplivom politike. To se dogaja recimo v Alžiriji, Venezueli, Azerbajdžanu. Ključna dobaviteljica energije za EU je sicer Rusija, ki pa lahko nekega dne ugotovi, da je Kitajska zanjo boljši odjemalec. To pa ni edini razlog, da mora EU pri uresničevanju svoje politike upoštevati in prisluhniti tudi Kitajski.

“Razvijte tehnologije in nam jih priskrbite,” sta Sun Xuegong in Zhao Hong tu, namestnik direktorja kitajskega inštituta za sodobne mednarodne odnose, soglasno odgovorila na vprašanje, kako EU lahko pomaga Kitajski, da bo zmanjšala onesnaževanje okolja in je to ne bo oviralo pri razvoju. Philip Andrews-Speed je takoj dodal, da Kitajska še zmeraj ogromno investira v rudnike na severu države. To pomeni, da porabe premoga še ne namerava zmanjšati. Skladiščenje CO2 pod zemljo je rešitev, ampak to bo stalo milijarde dolarjev na leto. “Nekdo bo to moral plačati. Ugibate lahko, kdo bo to,” je bil odločen izvedenec z univerze Dundee. Zhao Hong tu je nadaljeval, da je na Kitajskem problem trg, še zmeraj je preveč rigiden, intersne skupine imajo velik vpliv na vlado. Zaradi tega bi vladi za razvoj trga zelo prav prišle tudi evropske izkušnje in vrednote s tega področja.

Jean-Francois DiMeglio iz Centra za azijske študije v Parizu je prepričan, da bo premog na Kitajskem čez 10 let še zmeraj glavni energetski vir. Problem je tudi, da 70 do 80 odstotkov zmogljivosti kitajskih vlakov odpade na prevoz premoga, preostalih 20 do 30 odstotkov pa za ljudi. Drugega blaga Kitajci po železnici tako rekoč ne prevažajo. “Nekaj je narobe, če tako visok delež zmogljivosti železnice predstavlja prevoz energenta z enega na drug konec države,” je opozoril DiMeglio. Okolja Kitajska ne onesnažuje le s kurjenjem premoga, ampak tudi z gradnjo velikih hidroelektrarn. EU ji pri tem dejansko nima kaj očitati, saj v prihodnjih petih letih načrtuje prav toliko novih hidroelektrarn. Enako velja za termoelektrarne na premog, nemški elektrokoncerni recimo napovedujejo, da bodo v prihodnjih letih dogradili 30 novih in z njimi nadomestili jedrske elektrarne. Veliki energetski koncerni so tudi v članicah EU kot nacionalni šampioni monopolisti, zato o energetskem trgu ni mogoče govoriti. EU mora še kar precej narediti tudi doma, da bo lahko za uresničitev svojih energetskih in okoljskih ciljev pritegnila druge, vsekakor pa je prav proti podnebnim spremembam ukrepati na globalni ravni, so se na strinjali udeleženci razprave.

Objavljeno pod gospodarstvo, svet | | |