Sinočnji uvodni koncert letošnjega »jagodnega izbora« Braneta Rončela v okviru Ljubljanskega poletnega festivala na grajskem trgu je bil seveda žrtev za ta čas zares groznega vremena, kar pomeni, da je bil obisk bolj pičel (300-400 ljudi). Toda francoski virtuoz na harmoniki, Richard Galliano in njegova mednarodna zasedba Tangaria (Venezuelca Alexis Cardenas na violini in Rafael Meijas na tolkalih, kontrabasist Phillipe Aerts in bobnar Clarence Penn) so pripravili vrhunsko zvočno predstavo (v veliko pomoč je bilo izvrstno ozvočenje), kakršno od takšnih mojstrov tudi pričakujemo.

Galliano je v novi zasedbi kot prerojen, kakor priča tudi plošča Luz Negra, ki jo je z njo posnel leni jeseni v Sao Paulu, ker se zdi, da je našel format, ki izvrstno ustreza samemu bistvu njegove glasbe, se pravi mešanici tanga (pod vplivom Astorja Piazzolle), francoskega valčka musette in jazzovske improvizacije. Zlasti Cardenasove pogosto zares neverjetne intervencije na violini izvrstno dopolnjujejo solistično vlogo harmonike, medtem ko so vsi trije »ritmičarji« svojo vlogo opravili več kot odlično.

richard_galliano-tangaria.mp3

Na srečo se je zbranega občinstva in glasbenikov (da o organizatorjih niti ne govorim) kmalu po začetku koncerta usmililo tudi nebo, ker je dež ponehal, proti mrazu pa je vsaj nekaterim pomagala ponudba toplih napitkov, kot je kuhano vino …

Če se na glasbo Tangarie še ni dalo plesati, je za ogrevanje udov toliko bolj poskrbela zasedba skoraj legendarnega vibrafonista in pevca Roya Ayersa, ki je jazz že pred skoraj štiridesetimi leti povezal z elementi ritem in bluesa, funka, diska, salse in še česa ter ustvaril sočno, razgibano in zelo plesno glasbo, ki kljub temu ni izgubila jazzovske kompleksnosti. Ayers je s šestčlansko zasedbo pravzaprav prijetno presenetil, kajti njegova glasba ni bila ne mehka ne predvidljiva, ampak je s prepričljivimi solističnimi deli vseh članov zasedbe, predvsem pa z izvrstno kolektivno igro dokazal, da še vedno zelo dobro ve, kako ustvarjati glasbo, ki ni namenjena samo ušesom, ampak tudi telesu.

ayers-odlomek.mp3
odlomek iz pogovora z Royjem Ayersom

Čeprav dvorišče ljubljanskega gradu niso Križanke, je prostor vsaj sprejemljiv in v drugačnih vremenskih okoliščinah bi bil lahko celo prav prijeten. To se bo morda pokazalo že danes zvečer, ko tam nastopa izbrana ekipa salserov: najprej izvrstna dvanajstčlanska kubanska zasedba Maraca’s Otra Vision, nato pa cvet mojstrov »trde« newyorške salse ob spremljavi orkestra Mercadonegro, ki je prej spremljal pokojno Celio Cruz. Slišali bomo pevca Joseja Alberta »El Canaria«, violinista Alfreda De La Feja, flavtista Dava Valentina, kongoista Giovannija Hidalga in timbalista Nickyja Marrera. Prednost grajskega prizorišča je tudi v tem, da bo žur lahko trajal, dokler bo dovolj moči in volje med zbranimi. To je namreč ena redkih mestnih lokacij, na katerih glasna glasba ne moti skoraj nikogar.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |