Z zakonom o pacientovih pravicah, ki ga je vlada pravkar poslala v obravnavo in sprejem v državni zbor, bodo poskrbeli, da se primer Šilih v Sloveniji ne bo več zgodil, v odgovoru na nedavno sodbo evropskega sodišča za človekove pravice odgovarjajo na ministrstvu za zdravje. Ne morem pomagati - ko država zagotovi, da bo z novim zakonom poskrbela ‘za vse’, nagonsko postanem previdna.

Pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic je v 5. členu predloga zakona navedena (šele) kot 14. pravica, pred njo je, med drugim, pravica do spoštovanja pacientovega časa. V 48. členu je navedeno, kakšen je postopek za bolnika oziroma njegove svojce, ko se odločijo pritožiti. Na voljo naj bi bila “prva obravnava pred pristojno osebo na podlagi pacientove pisne ali ustne zahteve (postopek z zahtevo za prvo obravnavo kršitve)” in obravnava pred “Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic na podlagi pacientove pritožbe (pritožbeni postopek)”.

Med splošnimi načeli, ki so našteta v 49. členu, je med drugim navedeno, da je treba v postopkih zagotoviti obveščenost in podporo pacientu; preprosto, pregledno, hitro in učinkovito reševanje; brezplačno svetovanje in pomoč zastopnika pacientovih pravic; nepristranskost in poštenost obravnave; praviloma ustno obravnavanje; pravico do pritožbe zaradi neuspeha pri prvi obravnavi kršitve.

Z zakonom bodo bolniki ob varuhu svojih pravic dobili še zastopnika pacientovih pravic; tega bo predvidoma imenoval minister za zdravje za dobo pet let, izbrati pa ga bo moral prek javnega razpisa. Za zastopnika bo v skladu s predlogom zakona lahko imenovan kandidat z najmanj visokošolsko izobrazbo zdravstvene ali pravne smeri in najmanj petimi leti delovnih izkušenj na področju zdravstvenega varstva ali pravnega svetovanja. Kandidate v razpisnem postopku bodo lahko predlagale tudi nevladne organizacije in društva, ki delujejo na področju pacientovih pravic, zdravstvenega varstva ali varstva potrošnikov. Pacient bo moral zastopniku dati pooblastilo, da ga sme zastopati.

V četrtem odstavku 49. člena berem: “Pacienti iz drugega odstavka tega člena imajo pravico, da se v postopkih obravnave kršitve njihovih pravic v največji možni meri zagotovi njihovo sodelovanje in upošteva njihovo mnenje, če so ga sposobni izraziti in če razumejo njegov pomen ter posledice”.

Kakšen postopek je predviden za prvo obravnavo je navedeno v četrtem poglavju predloga zakona. Če bolnik pove, da ni zadovoljen, mu bo moral zdravnik ali drug zdravstveni delavec v skladu s 56. členom najprej sam poskusiti dodatno pojasniti svoje ravnanje oziroma poskusiti odpraviti kršitev. Če bolnik še vedno ne bo zadovoljen, ga bo zdravnik oziroma zdravstveni delavec moral seznaniti, “s pravico in postopkom vložitve zahteve za prvo obravnavo kršive pacientovih pravic”. Pristojno osebo (lahko tudi več oseb), ki bo to pritožbo obravnavala, bo določila zdravstvena ustanova, kjer se bo bolnik zdravil. Če ustanova te osebe posebej ne določi, je to predstojnik oziroma direktor ali član poslovodstva zavoda.

V nadaljevanju je v 61. členu predpisan postopek za vložitev ustne in pisne zahteve pacienta. V 62. členu je naveden postopek pri reševanju te zahteve. Bolnik, ki s prvo obravnavo kršitve ne bo zadovoljen, se bo lahko pritožil še na komisijo za varstvo pacientovih pravic, ki jo bo imenoval minister za zdravje na podlagi javnega razpisa. Predsednika komisije pa bo na predlog ministra za zdravje imenovala vlada. V predlogu zakona je predvideno, da bo komisija imela 76 članov, v njej bo moralo biti dve tretjini članov s področja različnih medicinskih strok farmacije, zdravstvene nege, prava in zdravstvene ekonomike, tretjina pa predstavnikov nevladnih organizacij. Nato je še predpisan postopek za delo komisije.

Sama s pritožbami v zdravstvu nimam izkušenj, vendar pa po prebranem nisem prepričana, da bodo bolniki, ki se bodo pritožili, če bo zakon sprejet, kaj na boljšem, kot so zdaj. Zakon ima celih 87 členov (brez posebne ter prehodnih in končnih določb), brez potrebe ponavlja deloma ustavne deloma določbe drugih zakonov (recimo že omenjeni 5. člen), predvideni postopek sam pa je do skrajnosti zbirokratiziran. Čeprav so v zakonu določeni roki za obravnavo, to omogoča zavlačevanje postopkov, še posebej, ker bodo v drugi fazi, ko se bo bolnik pritožil na komisijo, veljale tudi določbe zakona o upravnem postopku.

Na preveliko zbirokratiziranost postopka, ki se bo lahko vlekel v nedogled, je pravzaprav že opozorila varuhinja bolnikovih pravic Magda Žezlina. Opozorila je tudi, da na ministrstvu za zdravje pri pripravi zakona niso upoštevali niti enega njenega predloga, čeprav delo varuhinje bolnikovih pravic opravlja že pet let in ima kar precej izkušenj pri reševanju pritožb bolnikov in težavah, na katere naletijo, ko se pritožijo.

Tudi zaradi zadnjega primera v Celju, kjer je Bojan Kajtna brez napotnice umrl pred bolnišnico, imam občutek, da je v tem pogledu največji problem slovenskega zdravstva še zmeraj priznati napako, pravosodni sistem pa zdravstvenega osebja v to ni sposoben prisiliti oziroma ugotoviti odgovornosti. Zaradi njegove neučinkovitosti sta morala zakonca Šilih po pravico v tujino, kakor je rekla mama pokojnega Gregorja.

Ni videti, kako bi lahko takšen zakon o pacientovih pravicah glede tega kaj spremenil. A v duhu koalicijskega odkljukavanja točk ‘normativnega plana’ bo sprejem omenjenega zakona gotovo proglašen za naslednji pomemben uspeh. Kdo bi se ob tem ubadal s pomisleki, ali je zakon sploh razumljiv, smiseln in ‘izvedljiv’.

Objavljeno pod slovenija | | |