Prihajajo Drnovškovi Pogovori
milan, sreda, 27. junij 2007Za proslave mi ni kaj prida mar, za slavnostne govornike še manj. Proti dnevu državnosti nimam nič. Še posebej v primerih, ko datum praznika pade na ponedeljek in ti državnost takole mimogrede podaljša vikend. Za bivšega predsednika države zdaj vem, da ga ni bilo na proslavo, ker ‘brani institucijo predsednika republike’. Lepo, kdo pa jo bo, če ne bivši predsednik. Sedanji namreč nima časa. On piše knjige.
Knjige imam rad. Posebno zadnja leta, ko jih preberem precej manj. Po letih branja, vsako leto sem prebral najmanj en roman slovenskega pisatelja, človek postane izbirčen. Dobitnikov kresnika ne berem več, odkar sem ugotovil, da je z mano nekaj narobe. S strokovnjaki, ki izbirajo najboljši slovenski roman minulega leta, že ne more biti. Oni njemu nagrado, jaz zaspim na peti strani. Potem mi je v roke slučajno prišla knjiga našega predsednika.
Ležala je na mizi pri mojih znancih, ki so pred tem absolvirali Martina Kojca (navdušeni, se razume), pa so jim bile predsednikove Misli o življenju in zavedanju logično nadaljevanje. Ne, nisem prebral. Samo malce sem polistal in se tu in tam zaustavil na kakšni posebej imenitno napisani strani. Nisem si je sposodil.
Knjigo je kupilo več kot 15.000 Slovencev, kar je vsekakor imeniten dosežek. Tako za Slovence kot za Drnovška. Pa je predsednik ponudil svojemu narodu še Bistvo sveta, ki je tudi prodajna uspešnica (kdo pa pri nas proda več kot 5000 knjig?), čeprav ne dosega prvenca. V zadnjih vzdihljajih Drnovškovega predsednikovanja pa prihajajo prihodnji teden na trg še njegovi Pogovori.
Še sreča, da Drnovšek ne bo več predsednikoval državi. Zdaj bo lahko v miru popisoval plemenite misli, ki se mu utirajo ob prebiranju že napisanih plemenitih misli. Ker pa ne bo več predsednik, bodo založbe verjetno nekoliko bolj previdne pri izdajanju njegovih del.
Me prav zanima, kako bi jo odnesel neki no name, ki bi na Mladinsko knjigo poslal rokopis Pogovorov, ko bi urednik med branjem zasledil tako globoko misel, kot je tale: ‘Če smo res mirni, nas nobena stvar ne spravi iz tira.’ S pogodbo o izdaji knjige gotovo ne.
———–
Knjige imam rad. Posebno zadnja leta, ko jih preberem precej manj. Po letih branja, vsako leto sem prebral najmanj en roman slovenskega pisatelja, človek postane izbirčen. Dobitnikov kresnika ne berem več, odkar sem ugotovil, da je z mano nekaj narobe. S strokovnjaki, ki izbirajo najboljši slovenski roman minulega leta, že ne more biti. Oni njemu nagrado, jaz zaspim na peti strani. Potem mi je v roke slučajno prišla knjiga našega predsednika.
————-
Po cel roman na leto? Bralec in pol. Še nekaj takih razgledanih člankov in bo za knjigo črnega humorja.
Samo pogumno naprej! Pa ne prej zaspat
No, no, no. Tako hudo pa spet ni.
Drnovška ni treba brati kot roman, kjer zaspiš na peti strani. Bereš misli. In tale: ‘Če smo res mirni, nas nobena stvar ne spravi iz tira.’ sploh ni tako slaba…
Če bi bil ti miren, ne bi imel o tem kaj napisati. Je tako?
Duhovito besedilo, ki ga ne gre jemati tako dobesedno, kot to počne od sovinga Žmavca brat. Se ti zdi, da imajo ljudje, ki preberejo po eno knjigo na leto (in je njihova kulturna dejavnost gledanje Maria, Na zdravje…)takšen stil pisanja oz sploh kakšen odnos do branja?
Strinjam se z Lucijo, da misel “Če smo res mirni, nas nobena stvar ne spravi iz tira” sploh ni tako slaba. Težko bi pa rekla, da je Drnovškova, saj sem jo slišala že od svoje babice…
To sploh ni misel, ampak beden plehek stavek, primeren za kak prispevek v osnovnosolskem glasilu. In drnovšek ni noben mislec, ampak manipulator. Jasno mu je da je plehkih wannabe poduhovljencev, takih, ki bodo orgazmirali ob njegovih “plemenitih mislih” in mu ubrano prikimavali, ogromno. Pa saj ok, roka roko umije, njemu obcutek ociscenja po letih v politiki, gostilniskim filozofom pa tolazba, da so koncno necemu dorasli.
Se tole: Milan, odlicen prispevek, to je enostavno potrebno povedati. Tudi blogu same pohvale.