Razpisi kulturnega ministra Vaska Simonitija
vojko, torek, 26. junij 2007
O tem, kako je Drago Jančar Slovensko matico pozabil prijaviti na razpis za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti in knjige, sem prvič slišal kakšna dva tedna prej, kot je to v Dnevniku objavil Jaša Drnovšek. Skupaj z zgodbo, kako je minister za kulturo Vasko Simoniti ‘preobremenjenemu’ tajniku Matice pomagal iz zadrege z dodelitvijo nerazporejenih sredstev.
Hm, da je Jančar zamudil, je najbrž problem organov Slovenske matice, recimo predsedstva in upravnega odbora društva, v katerih sedi - kakor piše na spletni strani SM - tudi prof. dr. Vasko Simoniti. Ne gre vnaprej dvomiti, da bodo organi Matice svojega tajnika trdo prijeli zaradi neprijave na razpis. Da je, na drugi strani, minister Simoniti z več kot 100.000 evri preprečil škodo, ki bi zaradi Jančarjevega ravnanja lahko nastala društvu, v katerega organih je prof. dr. Simoniti, je, predvidevam, njegova diskrecijska pravica.
Brez sarkazma, zgodba v bistvu res ni nič posebnega, ne glede na določene zanimive okoliščine. Ne za to vlado ne vobče. Z razpisi za dodeljevanje javnih sredstev so vselej težave. Sistema, ki bi zagotavljal popolno preglednost in nespornost niso še nikjer izumili. Drži pa tudi, da ponekod vendarle vsaj občasno tudi kakšne velike razpise izpeljejo korektno, medtem ko ministrstvu za kulturo, kakor kaže tudi primer filmskega sklada, praviloma spodleti. Razpisa ni, produkcija stoji.
Je morda razdelitev sredstev iz sklada za pluralizacijo medijev drugačen primer? Glede na dejstvo, da je praktično nihče javno ne problematizira, bi lahko bila. A dvomi in očitki vendarle so in to ne iz krogov, ki bi bili morda prizadeti, ker sredstev niso dobili ali jih je ‘konkurent’ dobil več ali bi problematizirali sklad kot takšen in v tem okviru še posebej dejstvo, da je država podprla tudi povsem komercialne medijske projekte. Ne, gre za ‘uradniške dlake v jajcu’, kakršne so, spet, ‘zamude’ in ‘nepopolne vloge’. Te da je ministrstvo v določenih primerih širokogrudno spregledalo, čeprav je bilo menda nanje izrecno opozorjeno.
S čimer smo spet pri problemu razdeljevanja javnih sredstev vobče. V konkretnem pa pri problemu državnega subvencioniranja medijev. Rahlo dvomim v interes tradicionalnih medijev, ki so sredstva iz pluralizacijskega sklada dobili, za raziskovanje te zgodbe. Roke, ki ti nekaj da, čeprav mnogim le drobiž, se ne kljuva.
Objavljeno pod kultura in šolstvo, mediji in splet, slovenija | 
| 
|
“A dvomi in očitki vendarle so in to ne iz krogov, ki bi bili morda prizadeti, ker sredstev niso dobili ali jih je ‘konkurent’ dobil več ali bi problematizirali sklad kot takšen in v tem okviru še posebej dejstvo, da je država podprla tudi povsem komercialne medijske projekte.”
Če je res, da so nekatera medijska podjetja državni denar dobila za povsem komercialne projekte, bi urad za varstvo konkurence že moral začeti s preverbo, ali morda ne gre za nedovoljeno državno pomoč. Da bi direktor urada Andrej Plahutnik kaj takšnega napovedal, nisem zasledila. Urad to še lahko preveri, enako kot računsko sodišče, ki bi moralo imeti utemeljen razlog, da kulturno ministrstvo uvrsti na seznam prihodnjih revidirancev.
darja, pozanimaj se, kaj predlagaš.
“bi urad za varstvo konkurence že moral začeti s preverbo, ali morda ne gre za nedovoljeno državno pomoč.” -> od kdaj pa je to naloga UVK? Osveži poznavanje ZPOmK.
Kot dopisnica iz Bruslja bi tudi morala vedeti, da je medijski sklad požegnala Neelie Kroes, saj je bil oblikovan tako, da ustreza pravilom o državnih pomočeh v EU. Če se neoliberalcem kolca pri podpiranju kulturnih dejavnosti, to še ne pomeni, da podpora kulturni raznolikosti (sem spada tudi medijska krajina) ni eden izmed ciljev unije.
Ne trdim, da so medijska podjetja denar dobila v nasprotju s predpisi. Pravim samo, da je urad za varstvo konkurence glede na takšne informacije dolžan preveriti, ali ni šlo za kršitev pravil konkurence. Državne pomoči so sicer eden od instrumentov za izkrivljanje konkurence, zaradi tega so pravila zelo ostra. Evropska komisija to vselej zelo jasno poudari. Kar nekaj časa je trajalo in kar nekaj lobiranja je bilo potrebnega, da je Neelie Kroes odobrila, da so slovenske subvencije za elektriko iz obnovljivih virov v skladu s sistemom dodeljevanja državnih pomoči (čeprav ima podoben sistem s feed-in tarifo še nekaj članic), kljub veliki podpori evropske komisije povečanju deleža obnovljivih virov energije.
Glej, Darja, pogovarjamo se o medijih in državnih pomočeh, ne pa o elektriki. Ne vem, od kdaj je UVK pristojen za presojo, ali so državne pomoči v skladu z evropskim pravom konkurence. Zakon mu takih pristojnosti ne daje, torej si z ZPOmK bolj slabo seznanjena, če to trdiš. Poleg ZPOmK bi si lahko prebrala tudi 88. člen Pogodbe o ES, kjer je vse jasno razloženo.
Restriktivna razlaga izjem, vsebovanih v Pogodbi o ES, je pravilo, in to ne samo na področju državnih pomoči. Sodna praksa Sodišča ES je restriktivno razlago izjem povzdignila v eno izmed “načel” evropskega prava.
Če bi si prebrala argumentacijo, s katero je komisija odobrila medijski sklad, bi videla, kakšnim pogojem je morala slovenska vlada zadostiti. Do takrat pa so tvoje intervencije preveč pavšalne in neinformirane, da bi imele kakšno dodano vrednost.
O podeljevanju interventnih sredstev govori 102. člen ZUJIK-a, kjer mdr. piše, da:”.. lahko minister izjemoma izda sklep o financiranju.. če je (to)neogibno nujno zaradi kratkega časa, ki je na razpolago za odločitev o financiranju.” V praksi to pomeni, da se financira projekte, ki niso mogli biti planirani do časa razpisov in so izjemnega pomena. Običajno gre za sodelovanja s tujimi partnerji, kjer se je za realizacijo projektov težje ozirati na dinamiko razpisov ministrstva.
Zanimivo bi bilo vedeti, kolikšen odstotek sredstev se vsako leto podeli na ta način in kdo so bili prejemniki teh sredstev!