Svobodna tržna konkurenca izpadla iz nove pogodbe
darja, nedelja, 24. junij 2007Plaz zahtev in bliskovito ukrepanje je sprožila informacija, da je menda nemška kanclerka Angela Merkel med pogajanji o novi evropski pogodbi sprejela predlog francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, da v pogodbi ne bo več določb o zagotavljanju svobodne in neizkrivljene konkurence na skupnem evropskem trgu.
Alarm bells rang in the European Commission and in the British delegation on Thursday when it emerged that Merkel had agreed to a French request to drop the EU’s 50-year commitment to promoting ‘undistorted competition’. The commission was so concerned that Philip Lowe, director-general of its competition division, contacted former competition commissioners to lobby their governments. Merkel refused to change the new treaty, although she did agree to a British request to include the competition declaration in a separate protocol.
Zdaj, ko je uradno, da je izjava o konkurenci v ločenem protokolu, se je oglasila tudi evropska komisarka za konkurenčnost Neelie Kroes.
An Internal Market without competition rules would be an empty shell - nice words, but no concrete results. The Protocol on Internal Market and Competition agreed at the European Council clearly repeats that competition policy is fundamental to the Internal Market. It retains the existing competition rules which have served us so well for 50 years. It re-confirms the European Commission’s duties as the independent competition enforcement authority for Europe. Now I would like to get back to the job. The Commission will continue to enforce Europe’s competition rules firmly and fairly: to bust cartels and monopolies, to vet mergers, to control state subsidies. That is in the interests of our Internal Market. It is in the interests of European citizens and consumers, it is what Europe’s business community quite rightly expects and deserves, and it is a firm foundation for Europe’s prosperity, notably by ensuring fair conditions for international investment.
Svobodna in neizkrivljena konkurenca je temelj za oblikovanje enotnega evropskega trga. Ta pa je zdaj v resni nevarnosti, v svoji analizi ugotavljata R. Daniel Kelemen, izredni profesor na univerzi Rutgers, in Anand Menon, profesor na univerzi v Birminghamu. Vlade držav članic vse bolj podpirajo protekcionizem, sprejemajo ukrepe za preprečevanje tujih prevzemov “stateških” podjetij na Poljskem, v Franciji ali Španiji. Vse manj tudi upoštevajo odločbe evropske komisije.
Rethorical support for the single market is being undermined by member states’ actions, with legal and political obligations being ignored. Moreover, Europe’s political leaders appear incapable of recognising the far-reaching consequences of their deeds, which threaten the very heart of the integration process.
Kelemen in Menon ugotavljata, da politiki v državah članicah gospodarske koristi skupnega trga bodisi ne razumejo bodisi jih ne jemljejo dovolj resno, čeprav je evropska komisija ocenila, da bi bil leta 2002 bruto domači proizvod (BDP) v EU za 1,8 odstoka nižji, če ne bi bilo skupnega trga. Skupni trg je osnova tudi za vrsto politik, recimo uvedbo enotne valute evro.
Nekateri svarijo, da skupni trg pomeni zmanjšanje pravic za delavce, manj varovanja okolja in manj pravic na področju zdravstva. Kelemen in Menon pravita, da ti kritiki pozabljajo, da enotni trg prinaša enotne standarde v vseh članicah Unije. Kot zgled za pozitivne učinke skupnega trga pa navajata področje varovanja okolja.
Environmental policy provides a good illustration of how the single market has permitted initiatives in other areas. Member states have proven willing to sign up to ambitious EU greenhouse gas reduction programmes partly because their multilateral nature means that their major trading partners are doing likewise. And stringent targets on car emissions are less painful if, because of the size of the European market, other states apply them as well.
Vlade držav članic so do zdaj najbolj ostro s svojimi administrativnimi posegi preprečevale mednarodne prevzeme podjetij na energetskem področju. Španske oblasti so nemškemu energetskemu gigantu E.On preprečile prevzem nacionalnega šampiona Endesa, čeprav je evropska komisija špansko vlado opozorila, da krši evropsko zakonodajo o skupnem trgu. Španci so se odločili, da bodo počakali na odločitev sodišča evropskih skupnosti v Luksemburgu. Francoska vlada je leta 2006 z združitvijo energetskega podjetja Suez z državnim Gaz de France preprečila prevzem Sueza s strani italijanskega energetskega podjetja Enel. Francoska vlada je tudi ena od najbolj “zaslužnih” za razvodenitev določb direktive o storitvah, ki naj bi zagotovila liberalizacijo storitvenega sektorja. Protekcionizem ni le politika starih članic EU. Med novimi so poljske oblasti preprečile, da bi tujci prevzemali poljske banke.
Kelemen in Menon pravita, da evropska komisija poskuša imenovati in osramotiti kršitelje, ampak ta politika je uspešna le, če se oblasti v državi to prime. Na podlagi dosedanjih odzivov vlad analitika ugotavljata, da pri tistih, ki so brez sramu, nobeno sramotenje ne učinkuje. Po njunem mnenju EU lahko preživi brez ustave, ne more pa preživeti brez skupnega trga.
Roger Helmer, poslanec evropskega parlamenta, ki je član odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, se strinja, da protekcionizem in omejevanje konkurence pomenita grožnjo za evropski projekt, vendar pa je treba upoštvati dvojno naravo evropskega enotnega trga.
Teh term is designed to enable left and right to interpret it in wholly different ways. To the free-market minded, the single market seems to be euro-speak for free trade, and we all applaud that. But to the left, it means what it is - a Trojan Horse for transfering powers from independent, democratic nations to unaccauntable technocrats in Brussels.
Helmer pravi, da Keleman in Menon priznavata, da je skupni trg privedel do širitve pristojnosti EU, vendar nekritično sklepata, da je to povečanje pristojnosti dobro. Pritožujeta se, da britanski finančni ministri nikoli ne omenijo gospodarskih koristi, ki jih ima država od EU. Te gotovo so, pravi evropski poslanec, vendar sta avtorja najbrž pozabila (če sploh vesta), da so države zunaj EU, Švica in Norveška, gospodarsko uspešnejše od članic EU, države, ki nimajo evra, Velika Britanija in Danska, pa so uspešnejše od tistih v evroobmočju.
Avtorja analize po Helmerjevih besedah navajata podatek evropske komisije, da je zaradi učinkov skupnega trga BDP v EU za 1,8 odstotka višji, pozabita pa omeniti oceno evropskega komisarja za industrijo Günterja Verheugna, da stroški preobširne evropske zakonodaje znašajo 600 milijard evrov na leto ali okrog 5,5 odstotka BDP. Ti stroški so tako več kot trikrat višji od koristi, opozarja poslanec. Članice EU bi po njegovem mnenju ravnale modro, če bi opustile carinsko unijo in želje po politični uniji in oblikovale cono proste trgovine med neodvisnimi in demokratičnimi državami.
Objavljeno pod gospodarstvo, svet |
|
|





Francozi so dobro odigrali, kot po navadi. Odspredaj Poljska in Velika Britanija, od zadaj pa rahlanje pravil konkurenčnosti. Poleg možnosti podpiranja nacionalnih “prvakov” gre tudi za kmetijstvo. Skupna kmetijska politika se definitivno liberalizira, Francija že dve leti nakazuje, da bi želela imeti več pravic pri dajanju svojih nacionalnih podpor kot državnih pomoči. Če to hoče mora razrahljati pravila konkurenčnosti. Morda gre še bolj kot za industrijske, za kmetijske podpore.
Če se ne motim, je precejšnji zagon razvoju notranjega trga in konkurenčnosti dala pogodba iz Maastrichta. In to je bilo na začetku obdobja euforije globalizacije in ekonomske ekspanzije. Takrat je to ustrezalo večini velikih EU članic in je bilo zato sprejemljivo. In ker se po dobrem desetletju tudi globalizacija na splošno obrača navznoter, se to takoj odraža v protekcionističnih politikah taistih držav. Recimo Španija, ki je bila deležna izdatnih investicij ( čeprav v gradbeništvo)in si je s tem zelo povečala GDP, se sedaj ko gre za še eno investicijo ( čeprav v energetski sektor) obnaša protekcionistično. Podobno delajo potihem vse članice, z izpadom svobodne konkurence iz nove pogodbe pa se že nakazujejo obrisi nove realnosti. Ni čudno torej, da bo več moči pridobil Svet, manj pa Komisija.