Poročili računskega sodišča o pravilnosti in smotrnosti poslovanja državnih skladov, Kapitalske družbe (Kad) in Slovenske odškodninske družbe (Sod), pri prodaji Mercatorjevih delnic jeseni leta 2005 Istrabenzu in Pivovarni Laško imata neposredno precejšnjo dokumentarno in določeno vzgojno vrednost, druge morebitne koristi od njiju pa so precej skromne ali nikakršne. Zaradi ugotovitev računskega sodišča, denimo, ne bo nobenih kazenskih postopkov in nihče ne bo odškodninsko ali politično odgovarjal, pa tudi ‘opran’ ne bo nihče.

Kajpak, glavna posredna ‘korist’ od poročil je osvežitev spomina volivcem, kaj se je dogajalo ob izteku prvega leta mandata kabineta Janeza Janše. V vzvratnem ogledalu se primer Mercator kaže kot resnični začetek preurejanja politično-gospodarskih mrež; pred tem je bilo resda bolj ali manj spretno zamenjanih - v glavnem iz ‘osebnih razlogov odstopljenih’ - nekaj direktorjev, toda nobeno podjetje dotlej ni bilo tako veliko in noben direktor tako ’simboličen’ kakor Mercatorjev Zoran Janković.

Čeprav legenda ne drži povsem, je slednji v kolektivnem spominu tudi prvi, ki je zavrnil ’sporazumni’ umik in s tem pomembno prispeval k temu, da je javnost o okoliščinah prodaje deležev državnih skladov v Mercatorju izvedela več, kot je bilo kupcema in prodajalcema ljubo. Janković zato ni nekakšen junak ali žrtev, pač pa le - in to ni nepomembno - menedžer in hkrati lastnik, ki se je postavil za svoj koncept razvoja in svoje dolgoročne koristi. O tem konceptu in teh koristih si lahko vsak misli kar koli, oporekati jim legitimnost pa je približno tako produktivno, kot kupcema oporekati legitimnost interesa, da kupita za čim manj in odstavita direktorja zaradi ‘konceptualnih razlik’.

Vprašljiva je - in je bila že takrat - legitimnost državnih skladov, da kupcema ugodita s ceno in nekaterimi drugimi elementi pogodbe. Sta jima šla na roko? Računsko sodišče meni, da obstajajo okoliščine, ki na to kažejo. In to je izhodiščna točka za dnevnopolitično izkoriščanje poročil. Da okoliščine, ki kažejo na nesmotrnost prodaje, obstajajo, je dovolj, da opozicija vrže v obtok strašljivo številko o domnevni ‘izgubi’ 200 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, in hkrati premalo, da bi lahko na podlagi poročila storila kaj resnega. Na drugi strani lahko protagonisti posla s poročiloma ‘dokazujejo’, da je bilo vse v skladu s predpisi in tržnimi razmerami, ne morejo pa z njima v to prepričati nikogar, ki ni tako mislil že prej.

Poročili računskega sodišča sta, z drugimi besedami, ‘uravnoteženi’ in drugačnih pravzaprav ni bilo mogoče pričakovati. Kakor kažejo kasnejši primeri primerljivih prodaj, Kad in Sod ‘vzorca Mercator’ zaradi prahu, ki se je dvignil, nista več ponovila ali pa sta si vsaj bistveno bolje ‘zavarovala boke’. V tem pogledu imata poročili računskega sodišča nekaj dodatne vzgojno-preventivne vrednosti.

Še zlasti, ker sta prišli v času, ko je dobršen del protagonistov primera Mercator spet v središču pozornosti zaradi aktualnih dogodkov. Ti znajo primeru samemu dati novo ‘kakovost’. Videti je namreč, da ni bil zgolj začetek, temveč je še danes matica dogajanja.

Objavljeno pod slovenija | | |