Položaj je videti malce nenavaden: predsednik vlade Janez Janša potrjuje ‘govorice’ o konstruktivni nezaupnici vladi, predstavniki opozicije pa pravijo, da o nezaupnici ne razmišljajo oziroma je ne podpirajo. A za narobe svet gre le na prvi pogled.

Konec minulega tedna je še kazalo, da namerava opozicija zaradi proslulega pisma poseči pa malodane celotnem registru izrednih ukrepov (začela je z zahtevo po sestanku z Janšo, v isti sapi pa omenila državnozborsko preiskovalno komisijo, interpelacijo in celo ustavno obtožbo). V ponedeljek pa je meni nič, tebi nič disciplinirano enotno izpustila priložnost, da pojasnila v zvezi s tem zahteva vsaj med redno ‘poslansko uro s premierom’. Kajpak, medtem se je zgodil Anton Rop (in Spomenka Hribar), a to najbrž ni bilo bistveno. Bolj verjetno je, da so v opozicijskih strankah po ponovnem premisleku spoznali dvoreznost frontalnega naskoka na premiera.

Janez Janša je namreč tiste vrste politik, ki zna sleherno slabo pripravljeno kritiko in napad imenitno obrniti proti političnim nasprotnikom. Drugače - in grobo rečeno - gre za dejstvo, da Janšo vse, kar ga politično ne pokonča, okrepi. Še več, svojo moč črpa prav iz večnega statusa ‘neutemeljeno’ prezrtega, kritiziranega, napadanega, osovraženega …, skratka žrtve. V malodane 20 letih se v tem pogledu ni veliko spremenilo, Janšo ves čas spremljajo miti in legende, ki imajo včasih več, včasih manj zveze z dejstvi - od izključitve iz zveze komunistov preko ‘kriminaliziranega’ poskusa oživitve leninistične teorije o oboroženem ljudstvu in procesa pred vojaškim sodiščem do Depale vasi in kratkotrajne Demosove vlade leta 2000.

Če je opozicija ugotovila, da je Janši bolje ne narediti nove usluge s kakšno komisijo, interpelacijo ali nezaupnico, ker bi te pač nasedle na koalicijsko večino, Janši pa ponudile priložnost in oder za ustvarjanje nove legende, je njena želja, naj vlada konča mandat, logična. Kakor je logična Janševa potreba, da namiguje na opozicijske prevratniške namene, a tudi - in morebiti predvsem - na ‘izdajalce’ oziroma ‘plačanko’ (’gospo, ki so jo zdaj očitno poslali v DeSUS’) in ‘škripajoče’ člene koalicije.

Te njegove izjave je ob hkratni vsesplošni uglasitvi vladnega piarovskega stroja na doseženo gospodarsko rast mogoče razumeti tudi kot (obupan?) mobilizacijski poziv ‘zdravim kolicijskim silam’ in privržencem. Slednji so nemara celo rahlo demoralizirani, vsekakor pa zaradi ‘razkola v vrhu’, ki ga je odkrilo pismo, gotovo precej zmedeni.

Ne bi bil presenečen, ako bi se okrepili za zdaj šibki indici, da tega razkola pravzaprav ‘nikoli ni bilo’, sploh pa ne, če bi Janša na drugi strani žrtve zahteval od svojih najbolj zvestih (v kabinetu).

Objavljeno pod slovenija | | |