Hiperinflacijski računi v breme davkoplačevalcev
darja, ponedeljek, 18. junij 2007Geodetski zavod je ravnokar sporočil, da bo popis stanovanj stal 1,3 milijona evrov več, kot so načrtovali. Namesto 8,3 milijona evrov nas bo davkoplačevalce stal 9,6 milijona evrov. Predor Šentvid bo po zadnjih, sicer neuradnih podatkih, ki pa jih nihče ni zanikal, stal več ko dvakrat več, kot je napisano v pogodbi med Darsom in SCT - namesto 50 bo stal 104 milijone evrov. Onkološki inštitut bo po podatkih ministrstva za zdravje stal namesto 13 milijard nekdanjih tolarjev stal 21 milijard nekdanjih tolarjev (v evrih bo namesto 54 milijonov stal več kot 89,7 milijona). Pediatrična klinika bo po oceni istega ministrstva stala 20,4 milijarde nekdanjih tolarjev (83 milijonov evrov), kar je za več kot polovico več, kot je bilo sprva načrtovano.
Pristojni uradniki na ministrstvih in uslužbenci državnih podjetij očitno ne znajo računati. Pri gradnjah jim nikakor ne uspe izračunati in določiti, kaj je realna, kaj prenizka in kaj prenapihnjenja cena. Ker na ministrstvih in v državnih podjetjih tisti, ki te račune pregledujejo, odobravajo in podpisujejo, očitno nimajo pojma, koliko kaj stane, kaj je bilo narejeno, kaj ne, lahko gradbena podjetja, dobavitelji opreme, inštalaterji in razni obrtniki brez večjih težav in po mili volji spreminjajo cene in zaračunavajo dodatna nepredvidena dela in opremo, včasih pa dobijo plačana celo nenaročena dela.
Nadzorniki del, katerih naloga je voditi knjige in natančno preverjati, kaj je bilo res narejeno, kaj je potrebno, kaj ne, kaj je bilo dogovorjeno in kaj ne, so očitno na gradbiščih le formalno, zgolj zato, ker morajo biti imenovani in tam biti po zakonu. Tako očitno zgolj vestno beležijo vsa “dodatna in nepredvidljiva dela in opremo”, ki jim jih naštevajo izvajalci. Imam občutek, da jim izvajalci lahko podtaknejo tako rekoč vse, kar se spomnijo.
Na ministrstvu za finance gospodarnost porabe proračunskega denarja preverja proračunska inšpekcija. Na ministrstvu za zdravje so šli celo tako daleč, da so zaradi pritožbe nekoga, ki se na razpis sploh ni prijavil, zaustavili odpiranje ponudb.
Ustanova, ki je pristojna za neodvisno preverbo gospodarnosti porabe davkoplačevalskega denarja, se imenuje računsko sodišče. Tam, kot kaže, bolj ali manj ugotavljajo, koliko gostov je ministrstvo ali državno podjetje povabilo na kak sprejem, koliko hrane in pijače so naročili zanje, ali je župan nekoga upravičeno na občinske stroške povabil na kosilo ali bi moral račun plačati iz lastnega žepa.
Ponudbe v primeru pritožbe preverja državna revizijska komisija. Ta pa najraje presoja, ali je po zakonu, če je ponudnik svojo ponudbo oddal v rumeni namesto beli kuverti ali če se je odgovorna oseba podpisala s črnim namesto modrim pisalom.
Država pa z denarjem davkoplačevalcev mirno poravnava račune, ki se od podpisa pogodbe do konca del napihnejo, kot če bi še zmeraj živeli v času hiperinflacije.
A se ni pred kratkim JJ hvalil, da nam še nikoli ni šlo tako dobro, kot nam gre zdaj??? Očitno ima država dovolj veliko vrečo, da vse obveznosti lepo poravnava (če jih, seveda? Včasih je veljala za največjega dolžnika?)…
Brez skrbi, tisti, ki so pri koritu in z njo sklepajo pogodbe (glavni izvajalci), dobijo vse plačano; na plačilo izredno dolgo čakajo majhna podjetja, ki delajo kot podizvajalci velikih podjetij. Sicer zdaj že nekaj časa nisem slišala pritožb o neplačevanju.
To so sama podtikanja, ker je gospodarska rast pod to vlado tako visoka. Ostalo naj nas ne zanima…
Sedaj se vsak dan razgrinjajo nova ozadja glede Sove in utemeljeno se sprašujemo, če državljani moramo tolerirati obnašanje prejšnjega predsednika vlade. Rop je vedel, da se v sloveniji posega nezakonito v osebnostne in politične pravice državljanov pa zoper to ni ukrepal. Še več, on naj bi vedel, da se zoper državo pripravlja konstrukt, ki ogroža nacionalno integriteto in varnost pa ni ukrepal. Še več, javno je spregovoril o sledenju tujim državnikom. Z vsakim nadalnim korakom se postavlja vprašanje, ali je kot takšen še primeren za državnika in poslanca. SD ima samo eno možnost, da se javno in jasno distancira od Antona Ropa, sicer soglaša z semi dilemami, ki so bile navedene. Najhujša pa je gotovo ta, da si je Ropova oblast dovolila posegati s posebnimi metodami in sredstvi v zasebnost. Če se je zgodilo to kar je javno povedal, je glavno vprašanje kako daleč je pojav nelegalnega prisluškovanja potekal. To je vprašanje, ki naj ga Rop takoj pojasni Slovencem ali pa se za vedno umakne iz politike. Sicer si je nadel mandat, ki si ga je predtem prisvajala komunistična oblast, ko je bilo vse dovoljeno, Rop pa je s to prakso le nadaljeval. Pa še to zanimivo bo slišati, kaj o tem misli bivši predsednik države ter ali je bil seznanjen. Namreč, nenadoma je zelo obmolknil po zadnjem političnem angažmaju, ob tem da slutiti, da ni bil nevedež, ker najmanj kar si Slovenci v danem trenutku zaslužimo je jasno sliko, kdo je vse to naročil in vedel oziroma prejemal brifinge o rezultatih tega. Nenazandnje, za SD, ki je v svoje vrste sprejela Ropa je toliko bolj pomebno, da se nauči distancirati od preteklosti na način, da zavzame stališča slovenske Ustave, ter obsodi vse za nazaj, do takrat se jih bo kontinuiteta kršenja človekovih pravic držala vzključno z zadnjim Ropovim primerom, za keterega je verjeti da je z njim seznanjen tudi Kučan. Do takrat ne bodo potrebovali nikogar drugega, sedaj jasno vemo, kdo je grobo posegal v človekove pravice v Sloveniji pred in po letu 90′.