Opoziciji se je zahotelo skodelice pogovora. Ne vem, kako ji je to prišlo na misel; zaželela si je je. Morda le zategadelj, ker ve, da niti dokumentacije o nakupu vojaške bolnišnice ni doma, kaj šele pogovora. Opozicija je v sami razmišljenosti hudobna, neusmiljena, nervozna in nesproščena. Predsednik državnega zbora jo je pogledal z velikim, plahim pogledom in ni odgovoril. Pusta in zlovoljna, brez besede in pozdrava se je opozicija vrnila pod streho, da bi pisala zahteve po sklicu izrednih sej in ustanavljanju preiskovalnih komisij, interpelacijske vloge in ustavne obtožbe proti oblasti, ki je uspešna, plemenita, srečna in sproščena.

»Kaj od tega izbrati, danes ne vemo …«

Začula je tihe korake na stopnicah. Prišel je predsednik državnega zbora; stopal je počasi in varno, v roki je nesel skodelico pogovora. Zdaj se spominja, da nikoli ni bil tako lep kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost predsedniku v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.

Opozicija pa se je ozrla in rekla z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!«
Ni še bil vrhu stopnic; videla ga je samo do pasu. Ko je slišal njene besede, se ni ganil; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledal jo je prestrašeno, luč v očeh je umirala.

Od sramu ji je stopila kri v lica, stopila mu je naproti s hitrim korakom.
»Dajte, predsednik!«
Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njegove oči, smehljaja ne več na njegove ustnice.
Sprejela je skodelico, pa se tolažila:
»Zvečer mu porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufala njegovo ljubezen …«
Ni je rekla ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu …

Tri ali štiri leta kasneje ji je na oblasti njen predsednik državnega zbora prinesel vabilo na skodelico pogovora. Takrat jo je izpreletelo, nekdanjo opozicijo, zaskelelo v volji do moči tako močno, da bi bila vzkriknila od bolečine. Zakaj volja do moči je neizbirčna skušnjavka, ne pozna paragrafov in se ne zadovolji z malenkostmi …

Ivan Cankar, Skodelica kave

Objavljeno pod slovenija | | |