Belgijska televizijska postaja La Deux je objavila posnetek s tiskovne konference francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja po pogovoru z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom na vrhu G8, ki ga na francoski televiziji ni bilo mogoče videti. Časopis Le Monde ga je objavil na spletni strani, ko si ga je prek YouTube že ogledalo več milijonov ljudi. A objavil je krajšo različico, kjer je Sarkozy zgledal, hm, precej negotov, in daljšo različico, kjer si je že “opomogel”. Ta posnetek kljub temu odpira vprašanje o poročanju francoskih medijev, koncentraciji lastništva in vplivu politike nanje.

“Ladies and gentlemen - please excuse me for being late,” begins Sarkozy with an unnerving smile, “due to, er, my long discussion with Mr Putin.” Sarkozy then laughs, takes a few deep breaths and gives a Gallic shrug while smiling at a secret joke. “So, what do you want? Me to answer questions?” he continues, grinning at the bemused journalists. “So, are there any questions? Go ahead, yeah, er…” he mumbles, before fiddling with his ear piece and shrugging again, leaning forward on the podium.

Francoske medije v glavnem obvladujejo tri velika podjetja Dassault, Bouygues in Lagardere. Gradbeni, nepremičninski in telekomunikacijski gigant Bouygues ima v lasti najbolj gledani televizijski kanal TF 1, letalski velikan Dassault je lastnik časnika Le Figaro in še 69 drugih časopisov, letalski koncern Lagardere ima v lasti založbo, ki izdaja magazin Paris Match, radijsko postajo Europe 1 in 20 odstotkov delnic dnevnika Le Monde. Ta koncentracija pomeni tudi politični vpliv. Liberation je levičarski časopis, ki še lahko izhaja zgolj zaradi podpore družine Rothschild.

Nicolas Sarkozy je svoj vpliv do zdaj najbolj očitno uporabil pri lastniku podjetja Lagardere, ki je njegov prijatelj. Ko je Paris Match leta 2005 na naslovnici objavil fotografijo Sarkozyjeve žene z ljubimcem, je urednik moral na hitro oditi. V času letošnje predvolilne kampanje je Sarkozy vseskozi skrbel, da neprijetni članki o njemu in njegovi ženi niso bili objavljeni.

Za edini neodvisni časopis v Franciji velja satirični tednik Le Canard enchaine (Okovana raca). Ustanovili so ga leta 1915 iz protesta proti cenzuri tiska. Nicolas Brimo, politični šef Le Canard enchaine, je pred kratkim za nemški der Spiegel povedal: “V naših časopisih se nenehno pritožujejo nad konkurenco zaradi interneta in brezplačnikov in prosijo za državne subvencije, namesto, da bi izdajali zanimive časopise.”

Seznam afer, ki jih je odkril Le Canard enchaine, je dolg in se bere kot kronika škandalov franconske republike, ugotavlja nemški tednik. Sama se najbolj spomnim afere bivšega finančnega ministra, ki je v elitni četrti Pariza najel velikansko hišo, za katero je z davkoplačevalskim denarjem plačeval izjemno visoko najemnino. Minister se je najprej izgovarjal na številno družino, pa so ga novinarji Okovane race opozorili, da je hiša, ki jo je najel, precej večja, kot bi smela biti. V predpisih je namreč določeno, koliko največ površine na družinskega člana smejo imeti bivališča, ki jih najamejo funkcionarji na davkoplačevalske stroške. Na to ugotovitev je minister odgovoril, da potrebuje domovanje v centru mesta, kjer druge primerne hiše ni našel. Pa so novinarji Le Canard enchaine objavili fotografijo njegove prav tako razkošne hiše v centru mesta, ki jo je oddajal. Šele, ko so objavili to informacijo, so o aferi začeli poročati tudi drugi francoski mediji. Minister pa je na koncu moral zapustiti svoj položaj.

Nicolas Brimo pravi, da njegovi novinarji opravljajo samo svoje delo, ne more pa reči, da to počnejo tudi kolegi v drugih redakcijah. Slogan Le Canard enchaine je: “Svoboda tiska se obrablja le, če je ne uporabljamo.” Ko pa je enkrat obrabljena, družba ostane brez kanalov, ventilov. Nabira se jeza, ki včasih eksplodira, zaključuje der Spiegel.

Objavljeno pod mediji in splet, opilki | | |