Da je ikona ameriškega rocka, Bruce Springsteen v hudi glasbeni krizi, je jasno že vrsto let. Malo manj razumljivo pa je, da ameriški kritiki vse njegove plošče še naprej poveličujejo, čeprav so vedno bolj prazne in derivativne. Tako je s ploščo Devil and Dust (2005), ki naj bi bila nadaljevanje fantastične Nebraske (1982) in prav tako dobre The Ghost of Tom Joad (1995), samo da na njen ni ne brezupa opustošene ameriške pokrajine reaganovskega obdobja prve ne politične zavesti druge, ampak predvsem slabo artikulirano besedno jamranje in šepave melodije. Potem se je lotila še žive legende ameriškega sindikalističnega gibanja Peeta Seegerja in lani izdal prav tako vprašljivo ploščo The Seeger Sessions. Kaj mu je tega treba bilo, ne vem, še zlasti, ker je za konec plošče uničil Seegerjevo najbolj znano budniško pesem We Shall Overcome in iz nje naredil uspavanko.

Ampak plošče še kar naprej izhajajo. Pred nekaj dnevi smo dobili novo koncertno, dvojno, posneto v Dublinu, za prave oboževalce pa deluxe različico, ki vsebuje HD DVD in dvojni CD. Nastala je novembra lani na t. i. Seegerjevi turneji z zasedbo, ki se imenuje Sessions Band in obsega toliko glasbil, kot jih ni še nobena Bossova, kar pomeni med drugim trobente, trombone, banjo in še cel kup drugega. Rezultat je temu primeren. Springsteen na enem samem koncertu (no, v resnici gre za izbor s treh) predstavi tako rekoč vse ameriške tradicije – od dixielanda in bluesa do folka in rocka pa tudi vse vmes. Nastala je hrupna plošča, na kateri Boss obupno napreza svoje glasilke, vsi nažigajo po svojih glasbilih, za nameček pa se dere še občinstvo. Ampak najhuje je, da je Springsteen tudi svoje stare pesmi priredil v stilu Seegerja, kar pomeni, da jih pogosto ni mogoče prepoznati, ker so izgubile točno tisto, zaradi česar jih je bilo vredno poslušati: namreč melodijo.

102-bruce_springsteen-old_dan_tucker.mp3

Če primerjam to hektično zadevo s tem, kar je Boss, ko to še ni bil, počenjal leta 1975 v londonskem Hammersmith Odeonu in je lani končno tudi uradno izšlo na dvojni plošči Hammersmith Odeon, London ‘75, najbolj plastično vidimo, kako globoko je padel. To je nedvomno tista Springsteenova plošča, ki bi jo morali slišati vsi. In mislim čisto dobesedno! Pravzaprav skoraj ni mogoče verjeti, kako silovit je bil njegov nastop takrat, tudi če poznaš studijske plošče (istega leta je izšla prelomna Born to Run), in preroški stavek rock kritika ter kasnejšega Springsteenovega menedžerja Jona Landuaa: »Videl sem prihodnost rocka in imenuje se Bruce Springsteen«, šele po poslušanju te plošče dobi poln pomen. Takšnega absolutnega predajanja glasbi, kot ga slišimo ne le od Springsteena, ampak od celotne zasedbe E Street Band, skoraj ne pomnim, k zares neposredni zvočni izkušnji pa veliko prispeva tudi izjemen zvok in miks Boba Clearmountaina.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |