Priložnosti in pasti privatizacije trga poštnih storitev
darja, petek, 8. junij 2007Evropska komisija predlaga direktivo, ki bi odpravila monopol državnih poštnih podjetij pri opravljanju osnovnih poštih storitev, to je raznašanje klasičnih pisem in kartic. Večina držav članic se menda s tem strinja, odločno proti je Francija, ki ugotavlja, da državni poštarji ta posel opravljajo dovolj dobro in učinkovito. Tudi članice, ki se s predlogom evropske komisije strinjajo, imajo zadržke. Večinoma jih skrbi, med njimi je tudi Slovenija, da bi zasebni poštarji zaradi previsokih stroškov opustili redne obhode v odročnih krajih (namesto vsak delavnik bi prišli recimo le enkrat ali dvakrat na teden) ali pa bi pretirano podražili znamke.
Pomisleki so kar na mestu. Nemci so recimo svoj poštni sektor že v veliki meri prepustili zasebnikom, po zasebnih standardih je začela poslovati tudi državna pošta, ki se hvali s kar lepimi dobički. Temna stran te zgodbe pa je, da so zasebnike izbirali na podlagi cene, izbran je bil tisti, ki je bil najcenejši. In dogajalo se je, da so ljudje pisma namesto v nabiralnikih našli v smetnajkih. V Avstriji so začeli zapirati pošte v manjših krajih, kar je bilo za tamkajšnje ljudi problematično, saj so na pošti večinoma dvigovali tudi denar, plačevali račune.
Podobno kot v Avstriji imamo tudi v Sloveniji poštni urad v vsakem malo večjem kraju, kjer ljudje prav tako opravijo več storitev. Poštarji nosijo tudi pokojnine in denar za druga izplačila. Ljudem v odročnih krajih veliko krat pomenijo stik z večjim središčem. Zaradi tega bo pri liberalizaciji treba kar natančno predpisati, katere so nujne storitve, da zasebnik ne bo zapiral poštnih uradov tako, kot je največji trgovec zapiral vaške trgovine. Hkrati pa bo treba zasebnikom določiti pogoje, da bo ta dejavnost zanje zanimiva in bo omogočala poslovanje z dobičkom. Treba bo najti pravo razmerje med kakovostnim servisom in učinkovitostjo. Odloča naj kakovost storitve, ne prepričanje, da je vse, kar je državno slabo, vse kar je zasebno pa učinkovito in dobro.
Razprava o poštni direktivi bo vsekakor še dolga in težka. Upati je, da bodo prišli do rešitve, ki bo posameznim članicam dopuščala rešitve, ki temeljijo na njihovih posebnostih. Kaj komu pomeni pošta, je namreč odvisno od tradicije, navad in potreb ljudi. Te pa so v različnih članicah različne.
Objavljeno pod gospodarstvo | 
| 
|
Vsaka privatizacija je boleča iz dveh razlogov. Prvič zato, ker ruši pridobljene socialne ugodnosti regulirane dejavnosti (varnost zaposlitve, plače zagotovljene po kolektivnih pogodbah, močni sindikati,..) in drugič zato, ker vzpostavlja nova pogosto v začetku tudi boleča razmerja na trgu (cenovni dumping, razlike v kakovosti storitev,uvoz cenejše delovne sile iz drugih držav…).
Govoriti o pretirano negativnih učinkih privatizacije poštnih storitev na dolgi rok je preuranjeno. Gledano v globalu, se bo slej ali prej morala zgoditi privatizacija poštnih storitev tudi v Sloveniji. Seveda držijo trditve o bolečih izkušnjah nekaterih Evropskih držav, s podobno problematiko se sooča tudi Japonska. Na koncu koncev pa sprostitev poštnih storitev prinese veliko pozitivnih učinkov na dolgi rok: ko se cenovni dumping konča, se vzpostavijo normalni konkurenčni tržni mehanizmi (seveda to traja nekaj let), ki poskrbijo za takšne ponudnike, ki zadovoljujejo potrebe specifičnih niš. Danes Pošta Slovenije zagotavlja enako kakovost storitev vsem. Jutri bodo ljudje izbirali ponudnika poštnih storitev po sistemu: Dražji Mercator, ki je okoli vogala ali Cenejši Špar, ki je 3km oddaljen. Zagotovo se bo našel nišni ponudnik, ki bo ciljal na odjemalce v oddaljenih krajih, za višjo ceno, vendar z zadovoljivo storitvijo. Zaupajmo v “nevidno roko” trga.