Premieru Janezu Janši ni mogoče očitati, da upadanje priljubljenosti vlade (za katero mu menda sicer niti ni mar) spremlja s prekrižanimi rokami. Poskusil je marsikaj, da bi ta trend ustavil, a za zdaj brez opaznega uspeha. Še več, nekatere njegove poteze so bile po ugotovitvah demoskopov hudo zgrešene in so vladi (in njemu osebno) občutno bolj škodovale kot koristile.

Se pa Janša še vedno v širokem loku izogiba klasičnemu sredstvu, s katerim poskušajo predsedniki vlad volivce prepričati, da je njihovo razočaranje neutemeljeno, natančneje, da so razumeli ‘dimna znamenja’ volivnega telesa in v skladu z njimi ukrepali. Mislim seveda na spremembe v kabinetu in zamenjave ministrov, v prvi vrsti tistih, ki se v medijih pojavljajo le še v negativnem kontekstu in zato uničevalno vplivajo na dojemanje celotne vlade (in njenega predsednika).

Janša ima najmanj dva ministra, ki sta s tega stališča zrela za takojšnjo zamenjavo. To sta minister za zdravstvo Andrej Bručan in minister za okolje Janez Podobnik. Bručan, pristojen za zadeve, na katere je občutljiv sleherni volivec, zadnje mesece denimo nastopa skoraj izključno pod naslovi, kakršni so: Bručan se spreneveda, Napake na mizah obžalujemo, Sanolabor zahteva odškodnino, Bručan se zagovarja, Nezakonitosti pri razpisu, Kam je šel denar za onkologijo, Bolniki vse bolj nestrpni, Kršenje zakona, Nujna seja zaradi pediatrije, Bručan zavrača očitke … Podobni naslovi opozarjajo na dejavnost Podobnika: Nujna seja po obisku Podobnika, PUH zavrača očitke, Odbor naročil revizijo, Kdo bo zaščitil slovenske interese, Spet na začetku, Afera PUH: Koruptivna poravnava? …

Držati v vladi zdravstvenega ministra, kakršen je Bručan, je za premiera še veliko bolj neugodno kot imeti ministrico, kakršna je bila kmetijska Marija Lukačič. Iti skozi ves mandat z ministrom, kakršen je Podobnik, pa je najmanj tako obremenilno kot delo in obnašanje bivšega ministra za delo Janeza Drobniča. Tako Bručan kot Podobnik imata nerešljive probleme s pravili javnega naročanja, oba sta se že neštetokrat zapletla v protislovne izjave, za obema se vlečejo sumi klientelizma in korupcije, hkrati pa noben izmed njiju ni prepričljiv pri dokazovanju sposobnosti za ministrsko funkcijo.

Predsednik vlade ima za njuno morebitno zamenjavo nekaj ‘olajševalnih’ okoliščin: Bručan in Podobnik za predsedovanje EU nista bistvena, konec mandata je vendarle še dovolj daleč, da bi se njuna naslednika lahko profilirala, predsednik vlade bi pokazal, da ‘napak’ ne išče samo ‘zunaj’ in ‘v zgodovini’, ampak vidi tudi lastne. Bručan je resda Janšev zelo zvesti in tesni sodelavec, a dogovor z njim v ‘imenu višjih interesov’ in ob primernem položaju v ‘zaledju’ vendarle ne bi smel biti nemogoč. In kajpak, Podobnik je predsednik koalicijske stranke, teh pa se je praviloma mogoče znebiti le proti ustrezni odškodnini in ob povečanem tveganju; a ker ne gre za pretirano načelno stranko in ker je hkrati zelo verjetno, da bo čez nekaj mesecev dobila novega predsednika, sta ta odškodnina in tveganje v ‘razumnih mejah’.

Imajo pa spremembe v kabinetu smisel le, če so na voljo prepričljivi kandidati za naslednike. Ni dvakrat za reči, da ne bi glede tega Janša naletel na precejšnje težave. Vlada jih ima, vedno hujše, že pri kadrovanju na precej nižja mesta (v upravi) in javnih zavodih. Če zamenjav iz tega ali onega razloga ne bo, bo država Bručana in Podobnika zanesljivo preživela. Janša manj verjetno.

Objavljeno pod slovenija | | |