Ko je sloviti Lou Reed pred štiriintridesetimi leti posnel tretjo solistično ploščo Berlin, je imel velike načrte. Pa ne samo on. Njegova založba je bila navdušena nad prodajo prejšnjega albuma Transformer in je pričakovala, da bo z novim samo utrdil položaj superzvezdnika, ki zmore ustvarjati uspešnice v stilu Walk on the Wild Side, nekaj podobnega pa so pričakovali tudi poslušalci.

Toda Reedovi načrti so bili precej drugačni. S producentom Bobom Ezrinom je stopil še bolj na svojo divjo, mračno stran in ustvaril zgodbo o nasilnem zasvojencu z drogo in njegovi prijateljici prostitutki. Tema plošče je ljubosumje in neskončna človeška sposobnost za samouničevanje. Naslov je izbral zato, ker je mesto s svojim položajem takrat najbolje ponazarjalo človeško razdvojenost. Jasno, da je bila založba zgrožena, še zlasti, ko je slišala srhljiv otroški jok, ki sta ga Lou in Bob proti koncu plošče vmešala v glasbo. Plošče najprej sploh ni hotela izdati, potem pa jo je iz dvojne spremenila v enojno, jo skrajšala za štirinajst minut in vseeno objavila.

Tudi kritiki niso bili ravno prizanesljivi. Reedov neolepšani glas so primerjali s »smrtnim krikom goneče se vidre«, Rolling Stone pa je zapisal, da je to »zadnji strel v nekoč obetavno kariero. Zbogom, Lou«.

Reeda je vse skupaj močno prizadelo. Toliko bolj, ker sta z Ezrinom o plošči govorila kot o »filmu za ušesa« in sta resno razmišljala o tem, da bi glasbo postavili na oder. Tako resno, da je Ezrin pripravil cel kup skic o tem, kakšna naj bi bila scena. Pred nekaj leti je Reed svojemu biografu Victorju Bockrisu povedal, da je Berlin njegovo veliko življenjsko razočaranje. »Takrat sem zaprl polknice. In vse odtlej so zaprte.«

Seveda pa niso vsi menili, da je Berlin razočaranje. Že ko sem jo prvič slišal, je name naredila globok vtis in z leti se to ni niti najmanj spremenilo. Še danes menim, da ima Lou Reed dva ustvarjalna vrhova, ki se imenujeta po mestih: Berlin in New York. V dolgih letih so ga prijatelji večkrat prepričevali, naj idejo o odrski postavitvi Berlina vendarle uresniči, pa jih je vedno zavrnil. Do lani jeseni, ko si je nenadoma premislil. Režiser in likovnik Julian Schnabel je po Ezrinovih skicah ustvaril scenografijo, izbrali so glasbenike in Berlin je ob newyorški premieri doživel tako ugodne kritike, da so sklenili produkcijo prenesti tudi v Evropo. V naslednjem mesecu bo ambiciozna predstava tako na ogled in posluh na dvanajstih evropskih odrih. Da gre za pravi spektakel, govorijo že osnovni podatki: tridesetčlanska glasbena zasedba, ki poleg temeljnih rockovskih glasbil vsebuje še trobente, trombone, klavir in čelo, dvanajstčlanski deški zbor iz Londona in gostujočo pevko Sharon Jones.

Vsekakor zelo vabljivo, kajti Berlin je gotovo ena največjih rockovskih mojstrovin vseh časov, ena tistih, ki še danes zveni enako sveže kot pred štiriintridesetimi leti. Čeprav je res, da bo čez nekaj dni izšel tudi njen remiks, ki bo, upam, končno vseboval tudi manjkajočih štirinajst minut glasbe. Nam najbližji koncert Louja Reeda bo 12. julija v Cremoni na Piaza Stradivari, cena vstopnic pa je 30 in 40 evrov.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |