Za Poljake je EU zgodba o uspehu
darja, torek, 5. junij 2007Prva tri leta članstva v Evropski uniji so za Poljsko zgodba o uspehu. Politične stranke, ki so pred referendumom poleti 2003 nasprotovale članstvu v Uniji, ga zdaj podpirajo. “Po vstopu v EU nismo zgubili svoje identitete, pa tudi naše kmetijstvo ni propadlo. Kmetijstvo prispeva k izvozu več kot drugi sektorji, postali smo celo neto izvozniki kmetijskih proizvodov v Francijo, zlasti vina. Članstvo v Evropski uniji podpira 70 do 80 odstotkov ljudi,” je na nedavnem pogovoru v Bruslju razlagal poljski stalni predstavnik pri EU Jan Tombinski, ki je bil pred nekaj leti poljski veleposlanik v Sloveniji. V Bruselj pa je pred nekaj meseci prišel iz Pariza.
Širitev leta 2004 je po njegovih besedah tudi zgodba o uspehu za stare članice Unije, saj se delovanje Unije po širitvi ni bistveno spremenilo. Odločanje ni postalo nič bolj počasno in nič manj učinkovito kot prej, ko je EU štela 15 članic. Predlanska razprava o sedanji finančni perspektivi, ki določa, koliko denarja je v proračunu EU za posamezna področja na voljo do leta 2013, je po besedah Tombinskega pokazala, da se Unija glede na interese ne deli na stare in nove članice, ampak so se članice med pogajanji združevale v skupine glede na interese na področju posameznih politik EU in glede na stališča, kaj naj bi EU bila. Nove članice so prav tako uspešno prenesle in prenašajo v svojo zakonodajo predpise EU.
“EU deluje veliko bolje, kot je bilo mogoče pričakovati pred širitvijo. Sam po širitvi v politiki EU vidim spremembe v tem, da se več razpravlja o novih širitvah, in v večji občutljivosti na dogajanja v državah, ki so postale nove sosede EU,” ugotavlja poljski stalni predstsavnik pri EU. Po njegovem mnenju bi EU morala omogočiti vstop vsakomur, ki izpolni pogoje in sprejme njene vrednote, kar pomeni, da bi bilo treba članstvo ponuditi tudi Ukrajini, ko bo za to izpolnila pogoje. To ne bo mogoče narediti jutri, je pa to mehka prisila EU za ureditev razmer v državi, ki je bila zelo učinkovita v sedanjih članicah iz Srednje in Vzhodne Evrope, razlaga Jan Tombinski.
Poljaki se torej po njegovih besedah v EU dobro počutijo, očitno bolje, kot se je Tombinski počutil v Bruslju takoj po prihodu iz Pariza. “Angleščina ni moj prvi tuji jezik. Zagotovili so mi, da bom po preselitvi v Bruselj lahko še naprej v glavnem govoril francosko, vendar sem kaj hitro opazil, da prevladuje angleščina,” je omenil kot opravičilo, da se mu morda utegne zatakniti. Že vnaprej je tudi pojasnil, da kot diplomat predstavlja državo, ne vlado. Sicer pa je sedanja vlada že tretja v njegovi karieri.
Objavljeno pod svet | 
| 
|
Ne glede, da gre za državni piar, je dejstvo, da je Poljska največja zgodba o uspehu sedanje širitve (druga bo izgleda Romunija). V pogajalskem procesu so izgledali izgubljeno, konfliktno, občutek je bil, da jim Evropska komnisija podarja nezasluženo vstopnico. Vendar, Poljska je skozi proces pogajanj in pristop dobila transformirani pravni red, uveljavila svoje ekonomske prednosti, ter se tudi politično pozicionirala na zemljevidu Evrope. Če ne bi bilo trenutnih desnih izpadov, bi lahko rekli praktično idealni razvoj. Tudi politična scena se bo umirila in premaknila v sredino. Dobili smo močno in gospodarsko uspešno državo, ne glede nato, da tako ni izgledalo. Še večje presenečenje je Romunija. Kombinacija učvrstitve pravnega reda, politične samozavesti in ekonomske pobude je očitno recept in velik prispevek Evrope k razvoju tega njenega dela. Zato širitev proti Turčiji ni tak tabu (mar ne Andrej), pristop Zahodnega Balkana pa obveza.
Poljska dobi iz kohezijskih skladov v obdobju od leta 2007 do 2013 67 milijard evrov, kar je dalec najvec med vsemi clanicami. Romunija ima iz tega vira na voljo 19,7 milijarde evrov, Slovenija, samo za primerjavo, 4,2 milijarde evrov. Poleg tega Poljaki mojstrsko crpajo denar iz evropskega proracuna tudi na drugih podrocjih. Je pa tudi dejstvo, cesar diplomat seveda nikoli ne bo povedal, da se prepad med Varsavo in obmocji v zahodnem delu drzave in obmocji na vzhodu povecuje, da je kar nekaj obmocij zaradi propada industrije dobesedno upostosenih in ljudje zivijo na robu, da je na vzhodu revscina, ki si je povprecen Slovenec ne more predstavljati. Enako velja za Romunijo. V juznem delu kmetje se vse delajo na roke in s konji, na severu pa so tam, kjer je, kolikor se spomnim, Slovenija bila pred 20 ali 25 leti.
Se strinjam z zadnjim komentarjem. Podeželje je povsem zaostalo, avtocest je (zaenkrat) le za vzorec. Edino, kar bode v oči so cerkve - v vsaki vasi skoraj katedrala, in to povsem nova. Varšava je nekaj povsem drugega, prava evropska prestolnica, ogromno se gradi, vse raste, podobno je v Krakowu, le bolj umirjeno. Je to res zgodba o uspehu, če je razvoj tako neenakomeren? Jasno pa je, da je v tako veliki državi, kjer so se stvari urejale centralnoplansko, težko zagotoviti ravnotežeje. Upam, da Poljska ne bo dežela malih ljudi in velikih cerkva.