Starosta Jürgen Habermas /78/ je zaskrbljen za prihodnost resnih, kakovostnih časopisov. Razlog: skoraj dve tretjini družbenikov nadregionalnega dnevnika Süddeutsche Zeitung, poleg FAZ najbolj uglednega nemškega časopisa, hočeta prodati svoje deleže v založbi. Navzlic zadovoljivi nakladi in naraščajočem dobičku ti družbeniki napovedujejo dražbo.

Habermas je prepričan, da si nobena demokracija na tem področju ne more privoščiti tržnega neuspeha, kajti kakovostni tisk igra v politični komunikaciji - torej za bralce kot državljane - vlogo vodilnega medija, ki jih nti radio niti televizija ne moreta prevzeti. Drugače rečeno, brez ‘vodilnih medijev’ ni razumne javne razprave in posledično nadzora politike, tisk je motro javne razprave. Kaj po Habermasovi oceni - najbrž ne po naključju objavljeni prav v Süddeutsche Zeitung - grozi readakciji, ki bi se znašla v lasti in pod pritiskom finančnih vlagateljev, ki razmišljajo kratkoročno in o hitrih dobičkih?

Ko reorganizacija in varčevanje v tej srčiki ogrozita običajne novinarske standarde, je politična javnost zadeta v samo jedro. Javna komunikacija brez dotoka informacij, ki temeljijo na izdatnem raziskovanju, in brez argumentov na podlagi ne ravno brezplačnih ekspertiz izgubi diskurzivno vitalnost. Javnost se ne bi mogla z ničemer zoperstaviti populističnim tendencam in ne bi mogla več opravljati funkcije, ki bi jo v okviru demokratične pravne države morala. /…/ Javnost prispeva svoje k demokratični legitimaciji državnega delovanja tako, da politične, za odločitve pomembne teme pogovora, izbira, jih problemsko zastavi in skupaj z bolj ali manj obveščenimi in utemeljenimi stališči poveže v konkurenčna javna mnenja. Na ta način razvija javna komunikacija spodbujevalno in hkrati usmerjevalno moč za oblikovanje mnenja in volje državljanov, hkrati pa sili politični sistem k preglednosti in prilagajanju. Brez spodbud tiska, ki oblikuje mnenja, verodostojno obvešča in skrbno komentira, javnost te energije ne more razviti.

Da bi se takšen tisk lahko obdržal, bi bil Habermas pripravljen poklicati na pomoč tudi državo: neposredne subvencije, davčne olajšave ali sklade z javnimi sredstvi. Ob resnih pomislekih in s precejšnjim nelagodjem, saj ob tem sam zapiše, da je bil prav ‘trg svojčas oder, na katerem so se subverzivna razmišljanja osvobodila državnega zatiranja’.

Še bolj skeptičen je do državne pomoči kakovostnim časopisom tednik Zeit, ki v predzadnji številki opozarja, da morajo na tovrstno infuzijo priključeni mediji praviloma biti bolj obzirni kot mediji v rokah gospodarsko krepkega založnika, hkrati pa se odsotnost tržnih meril vrednotenja kakovosti lahko sprevrže v avtistično novinarsko samozadovoljnost. Tradicionalni hamburški tednik (ki si je po krizi na prelomu stoletij opomogel) izraža prepričanje, da imajo nemški časopisi - kot eni najboljših na svetu - prihodnost le na trgu, čeprav drži, da določene okoliščine za kakovostni tisk niso ugodne. A večina problemov da je vendarle ‘notranjih’, med njimi Zeit kot enega glavnih navaja zmotno prepričanje številnih založnikov, da so časopisi zaradi spletne informativne ponudbe izumirajoča vrsta. Nasprotno, pravi Giovanni di Lorenzo, glavni urednik tednika, potreben bo vodič skozi to informativno poplavo in to je priložnost za časopise.

Objavljeno pod mediji in splet | | |