GOST RAZGLEDOV

dr. Emil Erjavec, Biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani, Boku Wien
član slovenske ožje pogajalske skupine in svetovalec EU na Zahodnem Balkanu

»Što južnije, to tužnije« (bolj južno, bolj žalostno) se mi mota po glavi, ko se vozim od Zagreba proti Tirani. Promet se razredči že za Nišem, gospodarski tokovi se očitno ustavljajo. Mimo drvi pokrajina, odeta v suhe, skoraj depresivne barve, razvoj označujejo stare table prometne signalizacije izpred dvajsetih let, slike polpraznega podeželja in mest brez razvoja, mešanica delne umazanije in praznine, resnično stari avti, le redke nove bencinske črpalke pričajo, da nisem v časovnem stroju.

Prestop meje v deželo sonca, Makedonijo, ni nič bolj spodbuden. Privid sicer nastane, če pridete z bolgarske smeri, saj so tamkajšnje razrite ceste, zarjavele industrijske pošasti, presunljiva romska barakarska naselja ter ljudje s plastičnimi vrečkami še za stopnjo bolj izgubljeni kot srbski jug, ki je pravi kulturni šok; od tam je prihod v Makedonijo z rožami in tudi tu in tam novimi pročelji hiš pravo malo olajšanje. Pa je Bolgarija, zaradi povezovanja Grčije z bruseljsko matico in državotvornosti posameznikov v upravi, politiki in gospodarstvu ter vedno bolj prenovljene Sofije, del Evropske unije in bo ta razkorak hitro popravila v svojo korist. Makedonija, šele kandidatka za članstvo, pa počasi tone v skupino, v kateri se bodo Srbija, Bosna, Črna gora in Albanija ter verjetno Kosovo še nekaj let, morda pa tudi desetletij pripravljali na članstvo.

Zakaj stvari stojijo in Makedonija izgublja priključek s Hrvaško, ki ima, zaenkrat, edina realne možnosti za vsaj srednjeročni (2011?) pristop k EU? V Makedoniji, po njihovi oceni nič, v resnici pa bolj malo funkcionira, predvsem na ravni državnih in političnih organov. Po nekajkratnih stikih dobi človek občutek, da se odgovorni poigravajo z dejstvom, da imajo samostojno državo. Kot da čakajo, da bo nekdo zanje uredil - ali zapravil - tisto, kar bi morali sami storiti. Pravijo, da v albanskem delu Makedonije cele vasi ne plačujejo davkov in elektrike, ko so jim prišli odklopit elektriko, pa so bili delavci pregnani s strelnim orožjem. Grenko otožne so zgodbe o privatizaciji, s katero so najboljša podjetja šla malodane brezplačno v tuje ali domače roke, ob nedokazljivih zaslužkih politikov, ljudje pa, ki imajo delo, so srečni, če dobijo 300 evrov na mesec.

Ali te govorice v celoti ustrezajo dejstvom, je morda manj pomembno, zunanja podoba jih v marsičem potrjuje. Brezposelnih je še zmeraj več kot 30 odstotkov, zelo redki imajo delo, ljudje utrujenih obrazov nekaj čakajo in se preživljajo po svoje. Slišite politike, ne glede na barvo stranke, ki hrumijo v zanosnih tonih, pravna država pa ne deluje. Državni organi delajo, če sploh, počasi, dogovori se ne spoštujejo, vsak, ki pride na oblast, rdeč ali črn, lev ali nacionalist, pride do edinega vira moči in denarja ter ga poskuša užiti, ne da bi ga zares zanimal interes države. Veliko bistrih in tudi izobraženih s prevzemom funkcije začne delati predvsem v svojo korist. Evropski polkovniki, kot imenujemo v žargonu vodje enot (head of units) Evropske komisije, ki prihajajo preverjat stanje in pomagat pri pridobivanju predpristopne pomoči, dvigujejo roke in pišejo negativne zabeležke o državi, ki se je ustavila. Kako ne, če, recimo, pri ustanavljanju plačilne agencije za predpristopno pomoč za razvoj podeželja, kjer se obeta nekajkrat večja pomoč od trenutno veljavne neposredne podpore kmetijstvu in podeželju, vlada odobri nove zaposlitve, drugorazredni birokrat pa potem zadrži 25 mladih ljudi v novih prostorih za praznimi računalniki in brez nalog zgolj zato, da bi izsilil imenovanje za direktorja - dostopa do moči in denarja. Žalostno kot napevi makedonskih pesmi.

Samo gospodarstvo bo težko zaživelo samo od sebe. Znak, kako previden velja biti pri poslovanju ‘tam doli’ je tudi ta, da se je Mercator zelo pozno odločil vlagati v Skopju. Adriini leti v Skopje so sicer polni slovenskih podjetnikov, nekaterim celo nekaj uspeva, vendar vsi pravijo, da je težko, da je bolje iti v Sofijo, če že ne čakati v Beogradu. V Skopju najdete imenitne lokale z vrhunskimi glasbeniki, ceste pa ostajajo nedokončane. Splača pa se posedeti ob Vardarju in opazovati kontrast med mladežjo tranzicijskih povzpetnikov ter romskih beračev iz Šutke, menda največje romske občine na Balkanu. Najboljša in najlepša paprika na svetu ne pride do evropskih prestolnic, ker ni sodobnih odkupovalnih centrov, hladilnic, pakiranja in logistike. Še ajvar smo jim - Slovenci - ukradli in ga zaščitili, kar radi pripovedujejo kot anekdoto v lastni posmeh.

V ozadju vsega tega je tudi etnični makedonsko – albanski konflikt. Prikrito sovraštvo opaziš tudi pri sogovornikih, ki so več kot bistri, sposobni in deloma tudi evropsko razgledani. Na Vodnem, gori nad Skopjem, se blešči največji narodni monument, velik pravoslavni križ, ki vsem kaže, da je tu še slovanski, pravoslovani živelj. Kot odgovor rastočim minaretom po albanskem delu, ki jih slovansko prebivalstvo z neuničjivo samoironijo imenuje pershingi. Zidovi so tako visoki in nerazumljivi, da v kali onemogočajo sleherno resno sporazumevanje; to je občasno možno le pod skrajnim pritiskom tuje diplomacije. Ne živijo drug z drugim, ampak proti drug drugemu. Nasprotja tlijo in jih gospodarska recesija lahko zelo hitro ponovno spremeni v konflikt.

Makedonija nima pravih prijateljev. Tudi zato ne, ker jih politična elita noče ali ne zna ustvarjati. Zadnja štiri leta - tri vlade - so bile spremembe neznatne. Pogajanja z EU so zato odložena. Evropa čaka znamenja z makedonske strani. Ta so prešibka, izgubljajo se v strankarskih prepirih in nacionalnem konfliktu. Tuja pomoč je obsežna, vendar manj učinkovita, predvsem pa ni namenjena razvojnim projektom, ampak sestavljanju strategij in papirjev, s katerimi služij-m-o zgolj tuji svetovalci. Evropa bo verjetno le dala večjo pristopno pomoč, ko bo Makedonija končno izpolnila pogoje, vendar to ne bo letos, torej z zamudo. In očitno je, da Evropa sama od sebe ne bo pričela s pogajanji za članstvo, ker ni osnovne komunikacije. Ob tem pa so pogajanja za članstvo edini možni vzvod za sprožitev razvoja. Prinašajo spremembo navad, evropski pravni red na področju delovanja gospodarstva, nadzor Evropske komisije v tehničnih detaljih delovanja države … Slovenija je svoje glavne reforme izpeljala med letoma 1999 in 2002, ko so se spremenili temeljni akti ureditve gospodarstva, politiki in uradniki pa so dobili svoj vzor in bič božji, evropske inštitucije, v dobrem in slabem.

Slovenija bi lahko sprožila ta pogajanja. Kot je odločilno prispevala k temu, da je Makedonija postala kandidatka, mora sedaj, ko bo predsedovala EU, začeti pogajalski proces. To je naša obveza, mi jih razumemo, mi jih lahko spodbujamo, mi jih lahko zavežemo v to smer. Nihče ne bo tega storil namesto nas. Večina članic bo imela vrsto zadržkov. Zaveznik je le Komisija. Dolžni smo, zaradi evropske kulture in vrednot, da to storimo danes, ko nam gre dobro. Gre tudi za slovansko navezo, pripadnost nekemu skupnemu prostoru ter zelo racionalne strateško-politične in gospodarske interese. Začetek pristopnih pogajanj je naša verjetno edina resna samostojna prioriteta predsedovanja, vse drugo bomo podedovali ali bomo vključeni v večje evropske zgodbe. Makedonske ikone in mozaike je potrebno ‘vdelati’ v evropske, pa tudi če zveni to naivno in zahteva precejšen političen pogum. Ni pa prazno in obskurno kot multikulturni dialog, ki ga slovenski zunanji minister prodaja kot slovenski prispevek Evropi. Naše naloge so tukaj in v tem prostoru.

Objavljeno pod gost razgledi.net, svet | | |