Ni treba jokati za Darjo Lavtižar Bebler
vojko, sreda, 30. maj 2007Darja Lavtižar Bebler ni poslanka, zaradi katere bi se človek razjokal, ker ni postala podpredsednica državnega zbora. Socialni demokrati pa ne stranka, ki si ne bi zaslužila (politične) klofute, kakršno je včeraj dobila. Ima pa šef njihovega poslanskega kluba Miran Potrč v določenem smislu prav, ko meni, da je neizvolitev Beblerjeve - ob skoraj tretjinski odsotnosti - sramota za državni zbor.
Kajpak, tudi predsednik državnega zbora France Cukjati se v določenem smislu ne moti, ko pravi, da lahko državni zbor deluje brez enega podpredsednika. Velikokrat je videti, da bi zmogel še brez Cukjatija, ki ob slehernem resnejšem zapletu ugotovi, da ‘ni v njegovi moči’ poiskati rešitev (in če je niti ‘zunaj’ ne najdejo, je pač ni).
Je pa, mimogrede, navzlic temu rahlo nenavadno, da na menda tako nepomembno podpredsedniško funkcijo, brez katere DZ lahko deluje, ne izvolijo niti Darje Lavtižar Bebler. Cukjatija velja popraviti: predstavniško telo suverena lahko deluje brez Darje Lavtižar Bebler, ne pa tudi brez podpredsednika.
A Cukjatijeva logika je vladajoča. BS lahko deluje brez guvernerja, to medtem ve celo evropska centralna banka; brez prvega človeka je razmeroma dolgo delovalo računsko sodišče; brez predsednika shaja okrožno sodišče v Ljubljani, jeseni pa se bo morda celo ustavno sodišče navadilo delovati brez novih ustavnih sodnikov. In, ah, ja, zmogli bomo tudi brez protikorupcijske komisije.
Nasprotni primeri so s tem v skladu: Sova, denimo, ima direktorja, za katerega ni videti, da bi ga potrebovala. Vsaj vlada, ki ga je imenovala, se obnaša tako in ga ne jemlje resno. Še več, vlada vpričo njega organizira dneve odprtih vrat v tajni službi, mu premešča aparate, zapisuje kilometrino, objavlja dokumente, razpušča črne fonde, dopušča razkrivanje konkretnih akcij s tujimi obveščevalnimi službami … Vzdržal se bom slehernega pridevnika v zvezi z Matjažem Šinkovcem, ki v takšnih okoliščinah vztraja na čelu Sove in čaka, da bo lepega dne smel biti odstavljen zaradi neučinkovitosti agencije. In ni izključeno, da ga ‘iz osebnih razlogov’ ne bo odstavila že taista vlada.
Spomnite se na jesen leta 2003. Postopek imenovanja predsednika vrhovnega sodišča in predsednika računskega sodišča je bilo treba ponavljati. Vlada Antona Ropa je iskala generalnega direktorja policije. Davčna uprava je imela direktorja, s katerim je vlada ravnala nekako tako kot zdajšnja z direktorjem Sove. Na uradu za javna naročila, protikorupcijskem uradu in veterinarski upravi je bil vršilec dolžnosti. V istem trenutku, dolgem nekaj mesecev, je država delovala brez nekaterih bistvenih institucij (nadzora) ali pa so bile te ohromljene. Račun je prišel leto dni kasneje.
Z demokratičnimi institucijami se ne kaže igračkati kot svinja z mehom in jih poljubno ignorirati ali razglašati za pogrešljive. Če se igračkanje kljub zamenjavi strank na oblasti nadaljuje, državljani ne morejo mirno spati.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Ob neizvolitvi Beblerjeve, pa se bi moral najbolj zamisliti (in posledično spremeniti svoje ravnanje) Pahor, ki je že prav neokusno spravljiv z Janšo.
Beblerjeva je bila, sklepam zaradi usklajenega teksta novega poslovnika, koalicijsko usklajena. In ko bi pričakoval, da bo izvoljena, Janša spodmakne podporo in se, kot običajno, ne drži dogovora.
Klofute, ki jih Janša deli SD-ju, SD-ju utegnejo kmalu odtegniti podporo javnosti. Pahor doslej pridobival rejting zato, ker se ob sporih v družbi ni opredeljeval, pač pa je poskušal delovati pomirjevalno, kar je bilo doslej volilcem všečno in mu je dvigovalo priljubljenost. Klofute, ki mu jih Janša deli, bodo volilci slejkoprej pričeli razumevati tako, da Pahor nima hrbtenice in ni primeren za vodjo, bodisi kot predsednik države, bodisi kot prvi minister.
Tedaj bo postalo tudi očitno, da Pahor zlorablja ali uporablja stranko zgolj za lastno promocijo.
@jakobinec: Verjemi, da ne bo tako. SDju zaradi tega zagotovo ne bo padla priljubljenost - nasprotno, padla bi jim, če bi Pahor začel jezno in panično reagirati na vsako nagajanje Janše. Tako pa v tem primeru v bistvu Janša izpade kot en mali tečni mulc in zato tudi izgublja podporo. BTW priporočam ti, da si prebereš knjigo Pahorjevega ideologa Lukšiča Politična kultura, in v njej boš med vrsticami razbral strategijo SDja in ugotovil da Pahor dobro ve kaj dela. Že ves čas.
Mtei:
Dopuščam, da ne razumem Pahorjeve strategije, stojim pa na stališču, da je slejkoprej treba reči: Dos’t mam in povedati, kje so meje. Menim namreč, da ljudje sledijo močnemu in odločenemu vodji, vodji, ki ve kaj hoče in pri kateremu se posledično
zato počutijo varne.
Občutek varnosti ali nevarnosti je pri ljudeh tista točka razlikovanja, ki potem naredi iz nekaterih politikov zmagovalce, druge pa spremeni v poražence.
Se strinjam, vendar Pahor ne misli postati premier ampak predsednik države, zato se tudi obnaša tako. Če bi deloval po tvojem nasvetu bi si 1. zmanjšal možnosti pri predsedniški kandidaturi in 2. ljudi vezal nase in ne na stranko. Tako pa pušča stranki, da podaja stališča in se utrjuje kot močna politična opcija tudi brez njega. Ker izgleda da bo kot taka tudi šla na volitve 2009.
Seveda si veliko ljudi želi, da bi se Pahor potegoval za mesto premierja, vendar pa, kot je rekel Lukšič, je to njegova osebna odločitev in Pahorja ne smemo razumeti kot instrument za doseganje lastnih političnih interesov.
Če to drži in mislim da imaš prav, je od Pahorja do javnosti in stranke nepošteno, da tega jasno ne pove (cinca)in stranko izrablja za lastno promocijo. V javnosti pa se ustvarja vtis o vodji, ki je neodločen. Če po spominu parafraziram Lorencija iz POP kluba, nesposoben je tisti voditelj, ki ne zgrabi priložnosti, ki se mu ponuja.
Dober vodja namreč poskrbi za svojega naslednika, da zadeve tudi po njegovem odhodu funkcionirajo vsaj enako dobro po njegovem odhodu, kot so pod njegovim vodstvom.
V bistvu je sedaj že kar dokončno, da bo kandidiral, tako da je z obdobjem “cincanja” konec
. Najbrž samo čaka na en primeren (mogoče simboličen) čas, da objavi uradno kandidaturo (ter seveda da ga prej še potrdi svet stranke).
Kot sem pa razumel v eni oddaji na tv slo (Omizje, če se ne motim), je struktura v stranki postavljena, torej bo krmilo prevzel Lukšič. Pri njemu kot doktorju političnih ved seveda ni vprašanje političnega znanja ampak bolj njegove prepoznavnosti v družbi. In ljudje ga bodo zagotovo primerjali z (vsaj po mojem mnenju) veliko bolj karizmatičnim Pahorjem.
Hm, mislim da je dejansko Pahor najbolj pameten, ceprav me njegov pragmatizem izjemno jezi in seveda sibi SD na dolgi rok. Nekaj dejstev: rejtingi stranki rastejo, na levici ni jasne alternative, naslednje volitve je pa treba zmagati. Ceprav me jezi, mislim da Pahor ubira pravo pot.
V kolikor ne kandidira na predsedniskih, mora levica najti protikandidata. Vendar dejansko za SD ni nic narobe, ce zmaga Peterle. Kaj pa more kot predsednik? Po mojem si levica lahko privosci kompromis in zadrzi Pahorja kot voditelja, ki jo pelje na naslednje parlamentarne. Mislim, da bo hitro zamenjal odnos do strank trenutne koalicije, v kolikor zmaga sam 2008. Do zmage pa Pahor ve, da z razdiranjem ne more splezati cez nujnih 25%.
Po drugi strani, kaksna je alternativa? Pahorja levica odreze (SD mu ne dovoli dostopa do sredstev za kampanjo, pojavijo se sikaniranja iz levice med kampanjo), rejting SD pade, Peterle zmaga na predsedniskih, levici pa grozi tudi poraz na naslednjih parlamentarnih.
Slika ni tako crnobela in Pahor je prvic v zivljenju dejansko soocen s tezkimi odlocitvami. Zaenkrat nastopa previdno, vendar se bo moral kmalu razjasniti. Takrat bomo lahko ocenili, ali mu dejansko gre za lastno promocijo, ali za uspeh levice.
Pa se za konec. Kateri izmed politikov pa ne uporablja aparata stranke za lastno promocijo? Saj je to vendar poslanstvo strank, ki sodelujejo na volitvah.