Janša ne bo končal tranzicije, morda pa se bo z njim končala
vojko, torek, 29. maj 2007Kar nekaj znamenj je, da se je kapital začel obračati proti vladni koaliciji Janeza Janše. Morda, a zanesljivo tega še ni mogoče reči. Gotovo pa je, da o vladi ne more imeti dobrega mnenja. In nemara je tisto, kar je v ospredju malodane vsakodnevne medijske pozornosti, za takšno mnenje celo manj pomembno od nekaterih manj izpostavljanih dogajanj.
Danes popoldne, denimo, se bodo predvidoma nadaljevala pogajanja socialnih partnerjev in ministrice za delo Marjete Cotman o spremembah delovnopravne zakonodaje. V teh že več kot leto dni trajajočih pogajanjih je nenačelna koalicija vlade in sindikatov kapital stisnila ob zid. To, kar lahko še pričakujemo, bodo kozmetične spremembe. Pa ne make-up, ampak make-down, s stališča kapitala.
Vlada, najprej premier Janez Janša, je preprosto nasedla logiki, da ‘kapital ne more na ceste’. Sindikati pač lahko in ta film se je med pogajanji tudi nenehno vrtel, vse od znamenitega protesta ‘v neugodnih vremenskih okoliščinah’ konec leta 2005. ‘Malo’ davčne reforme te ‘pogajalske neenakopravnosti’ kapitala ni moglo kompenzirati. Kdor je tej vladi in še posebej stranki njenega premiera pred volitvami leta 2004 na podlagi programa atestiral največji ‘odmerek’ liberalnosti, se je bridko zmotil. Bolj kaotično mešanico državnega dirigizma, korporativizma, dnevno-politične samovolje, nacionalistične sprave med delom in kapitalom ter krekovstva si je težko zamisliti.
Da ne bo nesporazumov: Slovenija je po ustavi socialna država. Kar sem sam zmeraj razumel v duhu nemške ustave - Eigentum verpflichtet - da lastnina prinaša (družbene) obveznosti. Tukaj torej ne govorim o tem, da bi morala vlada kapitalu ’sneti vse vajeti’ in delojemalce ‘izročiti na milost in nemilost’ delodajalcem. Ko, denimo, Ivo Boscarol predlaga ukinitev nekaterih praznikov v imenu nekakšnih prihrankov, se mi zdi njegovo izhodišče preprosto zastarelo. ‘Več in bolje delati’ je neučinkovit mehanicizem. Kapital ima vse ‘resurse’, da bi na sindikalni populizem odgovoril brez demagogije.
Tukaj govorim zgolj o tem, da lahko vlada brez koncepta in zato nujno obsojena na ‘favoriziranje’ enega (ali drugega) socialnega partnerja dolgoročno povzroči nepričakovan in nezaželen obrat. Ko se je davčna reforma Dušana Mramorja obrnila proti kapitalu, se je ta obrnil proti LDS. Janši se morda že dogaja enako, kljub temu, da si je tako bolestno želel podrediti kapital (sindikatom pa ugoditi). Kapital ne more na ceste, lahko pa udari drugače, občutno močneje in bolj boleče. Še vedno je v obdobju koncentracije, ‘formiranja’ in organiziranja v ‘družbeno moč’, petnajst let ni tako dolga doba. A začetno prednost sindikatov - v tranzicijo so prinesli organiziranost in družbeni vpliv - bo v doglednem času ‘izenačil’.
Ni rečeno, da ta vlada tega procesa ni pospešila. In da lepega dne sindikatom ne bo žal, da v zadnjem obdobju tranzicije Slovenija ni imela vlade, ki bi ob zavezi socialni državi - in naravnemu okolju - kapitalu omogočila ustvarjanje dobička v okviru jasnih pravil igre in učinkovitega pravosodnega sistema. Nekaj minulih let so s stališča kapitala ‘leta izgubljenih dobičkov’ (navkljub obilnemu izkoriščanju črnih in sivih con, v katerem je ustvarjal nekatere ‘ekstra-profite), v njegovi naravi pa je, da jih bo poskušal nadomestiti.
Janševa vlada tranzicije ne bo končala, lahko pa se bo z njim končala tranzicija, kakršne smo bili navajeni.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
8 odzivov na “Janša ne bo končal tranzicije, morda pa se bo z njim končala”
- 1 Pingback on maj 29th, 2007 at 12:28
Lucidno. Torej imamo dva procesa pričetka padca obstoječe oblasti: eno je nebrzdano obračunavanje s političnimi nasprotniki, ki to več niso; ter drugo je zapuščanje reformske logike, ter s tem zavračanje kapitala. Povežite še s predlogom Kresalove za vodenje LDS in struktura moči se je pričela prevagovati. Toda to še tudi ne pomeni konca te dobe in glavnega tranzcijskega junaka. Do ropovskega sindroma večkratnega skakanja na glavo v prazni bazen do končnega raztreščenja, po moje, kljub tem spremembam, le še nekaj manjka. Opazujmo…
Vojko bi verjetno cinično napovedal, da bo zaostroval avtoratitivnost, ter poskušal obračunati, sedaj s svojimi izdajalci (andrijane, zdolški…). Časa ima do jeseni, kajti potem bo predsedovanje, po katerem se bo zbudil pred volitvami. Vmes mu bo kapital do konca razkosal moč in inavguriral levico, ali karkoli že to je. Ali premier lahko naredi salamonski preobrat in gre v tisto, kar njemu koristi na dolgi rok? To me v bistvu ne zanima, mene zanima, da se tranzicija konča, ter dobi normalno državo, ter ne to sovasto, napihnjeno, junaško, emocialno, ter predvsem brez šans v nogometu in košarki…
Vojko,
to da je Slovenija tudi v ustavi socialna država je narobe, zato ker je to izhodišče za kakršnekoli pravice, ki si jih nekdo vbije v glavo. Spomnim se nekaj zabavnih primerov iz Nemčije, izvora, imen vpletenih pa se res ne spomnin. En brezposeln Nemec se je preselil na Tajsko in tam užival v mirnem življenju. Druga oseba pa je zahtevala, da nadomestilo za brezposelne vključuje tudi denar za prostitutke. Argument je bil, da gre za osnovne človeške potrebe..
Glede tega, Sašo, se ne morem strinjati. Ne moreš na podlagi morebitnih zlorab sklepati, da jih omogoča ustavna kategorija socialne države.
Ja, Vojkov tekst zadeva v srčiko problema. Gola moč brez jasnih in trdnih konceptov ne zagotavlja političnega preživetja. Popoln nadzor nad politično elito, nad gospodarstvom, nad mediji, nad vojsko in policijo ter nad tajnimi službami politikom ne zagotavlja preživetja. Takšni režimi, ki težijo k totalitarizmu, zelo neslavno končajo. Še posebej hitro pa v demokratičnih ureditvah. Berlusconiju ves njegov medijski in gospodarski imperij ter politične igre v zakulisju lani niso mogle prinesti ponovne izvolitve. Ker preprosto ni imel rezultatov. Ljudje ga niso več “kupili”.
V sodobnih družbah so politiki običajno tržno blago. Volivci kupimo tistega, ki se nam zdi najbolj atraktiven. Pač odvisno od preferenc, nekateri “padajo” na bleščeče se mankene/ke, drugi na resnost in kredibilnost, tretji na drugačnost itd. Janšo so leta 2004 “kupili” najverjetneje zaradi drugačnosti od tedanje LDS-ovske elite in implicitne obljube, da bo “nekaj naredil”. Zdaj, ko rezultatov ni nikjer, ko se kaže vsebinska in rezultatska votlost, je Janša samo še zavržen predmet, ki ni najbolje izpolnil pričakovanj ob nakupu.
Janša bo zdaj sicer ojačal svoj kulturni in politični boj, iz obupa, in mobiliziral svoje staro trdo jedro “razžaljenih in ponižanih” volivcev. Toda sredine, mase volivcev, kot kažejo ankete, ne zanima več. In kapital je te trende že prej anticipiral, zdaj jih bo samo še ojačal.
Da bo Janša poskušal organizirati zadnji kulturni tranzicijski boj kaže že današnji premik na Uradu za informiranje. Prevzema ga predstavnik trdnega ideološkega jedra podmladka vladajoče stranke. Mlad makijaveli lepega slovenskega imena. Zelo bushevsko, ampak legitimno. Zanimivo bo gledati v prihodnje spopad z mediji. Mladinec mu verjetno ne bo kos.
Na zadnjih volitvah so bili prav mediji tisti, ki so s svojo kritiko ne hote (vsaj eni) obrnili jeziček na tehtnici v prid Janše. Razgaljanje oblasti in njegove izpraznjenosti je šlo v prid zgolj njemu. Verjetno bodo tudi tokrat mediji glavni. Zastonj si jih poskuša podrediti, saj so le ti v večini že precej izpraznjeni in neučinkoviti (nobena afera še ni pripeljala stvari do konca). Slovensko novinarstvo je pač v svoji zgodovinski krizi.
Kar je pomembno, je morda spoznanje, da se bo boj med pristopi te oblasti in civilno družbo odvijal tokrat preko medmrežja. Na žalost bo tako kot zadnjič, rezultat tega boja, navrgel kogarkoli na oblast. Kar je slabo.
Ne vem zakaj sem večni optimist, ter pričakujem, da bo Janša spoznal, da se mu je bolje prepustiti dobrim idejam civilne sfere, kot pa zganjati kulturni boj, ki bo pokopal samo njega. Podgane letijo z ladje, ali je kapitan res že tako daleč, da ne more obrniti kursa?
Obrniti kursa kam? V smeri razvojnih projektov, v smeri opuščenih reform, v smeri velikega državnika? In se v ta namen odreči drezanju tajnih služb in bivšega predsednika države, kapitanovima fatalnima in kot kaže tragičnima ljubeznima?!
Ne, škorpijon je že pičil žabo, žaba pa je na sredini zelo široke in vedno bolj deroče reke…
Pa opazujmo, kam bo vrglo žabo in v kaj se bo morda prelevila. Ja, ko politik stori napako, težko spremeni kurs. To je v njihovi domeni. Oblast mu zakriva oči in mu daje navidez neizmerno, a ne večno moč. Edina dobra stvar demokracije je, da je v štirih letih mogoče zamenjati vsakogar.
Naj rahlo neskromno zaključim (naj mi bo oproščeno): “Kapitan, dobil si signale, na tebi je, ali boš drvel v čeri lastne nečimernosti in tragičnih ljubezni s preteklostjo, ali pa v mirno morje naslednjega, zadnjega tranzicijskega mandata”…