Dolga pot: Spomini dečka vojaka - A long way gone: Memoirs of a Boy Soldier - je najbrž prva knjiga, v kateri ljudje na Zahodu lahko beremo o otrocih vojakih v Afriki, je ob objavi avtobiografije enega izmed njih, Ishmaela Beaha, objavil The New York Times. Izšla je februarja letos. Avtor je bil star 12 let, ko je kot vojak vladne vojske v afriški državi Sierra Leone ubil prvega človeka. Začeti je bilo težko, solze so tekle, razlaga, a potem je ubijanje postalo rutina, v povezavi z drogami seveda.

“We walked around the village and killed everyone who came out of the houses and huts.” Or: “After every gunfight we would enter the rebel camp, killing those we had wounded.”

Ko se je začela vojna, je bil skupaj z drugimi dečki najprej begunec. Bežali so po puščavi, brez cilja, samo bežali in iskali vas, kjer bi lahko v miru živeli naprej, plesali in igrali nogomet. To je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Namesto v mirni vasi so se na koncu znašli v vladni vojski, “ki je potrebovala moške in fante, da bi ji pomagali v boju z uporniki”. Beah in drugi fantje iz njegove skupine so dobili v roke orožje in bele tablete, začeli so jih usposabljati za ubijanje, zvečer so jim kazali bojne filme, dajali so jim beli prah, kokain.

Po podatkih Unicefa se v vojnah po svetu bori 300 tisoč otrok, ki so vodljivi, pripravljeni moriti, da le dobijo hrano. Otroci vojaki so se enako kot Ishmel Beah v Sierra Leoneju borili in se borijo v Demokratični republiki Kongo, Ugandi, Sudanu, Liberiji, Somaliji, na Šri Lanki.

Indeed, Beah’s time in the army, and the accounts of the patrols and firefights he was caught up in, represent only a small portion of this book. And who can blame him? The blood-lust of a drug-crazed adolescent on the rampage with an assault rifle would challenge the descriptive powers of James Joyce. Beah confesses to slitting the throat of a trussed prisoner, and writes lines like: “I angrily pointed my gun into the swamp and killed more people. I shot everything that moved.” If these and similar passages are to be given credence, his personal body count must total many dozens. Such knowledge is shocking, but it’s the reader’s imagination that delivers the cold sanguinary shudder, not the author’s boilerplate prose. It is a vision of hell that Beah gives us, one worthy of Hieronymus Bosch, but as though depicted in primary colors by a naïve artist.

Po dveh letih so Beaha rešili pripadniki OZN. Skupaj s soborci so ga prepeljali v kamp, kjer so jih začeli odvajati od drog. Po zaslugi terapevtke Esther zdaj živi v New Yorku. Za nemški Spiegel je povedal, da se je lani vrnil v Sierra Leone. Za starši ni našel nobenih sledi, srečal je le nekaj bratrancev. Razmere v državi so še vedno takšne, kot so bile kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v času vojne. Ni služb, nihče v državi ne investira, mladi moški čepijo v pesku brez rok in beračijo. Nekaj jih je prepoznal.

Kljub temu: kakšna hrana. Kakšno vreme. Povsod glasba, povsod ta smeh. Bil je doma, v Afriki. Ostal je dva tedna, potem se je vrnil domov - v New York, je njegovo zgodbo zaključil novinar Spiegla, ki se je z Beahom pogovarjal ob izidu prevoda njegove knjige v nemščini.

Objavljeno pod svet | | |