Tako približno je to najbrž zgledalo takrat. Na drugi lokaciji sicer in v drugem letnem času. Klesanje štafetne palice.

Takrat me ni bilo zraven. Službeno odsoten. Tam, kjer sem bil, pa sem moral kar naprej razlagati, kaj se dogaja v ‘deželi’. Logično, kajti le nekaj tednov prej so prav tam ’sproducirali’ lastno ‘naci afero’ (post festum povezano z dogajanji v Ljubljani). Ob poročanju o njej se mi je zdelo umestno postaviti retorični vprašanji:

Ali ni ‘malce neobičajno praznovanje’ /nekega rojstnega dne, v zasebnem krogu in ob dekorju nacistične ikonografije/ prišlo kot nalašč za preprečitev podobnih ‘alternativnih razmišljanj v lastni republiki? In naprej - ali ni bil tu vračunan dokončen obračun z nadležnimi predlogi slovenske mladine?

Medijski stroj pa je mlel. Zmijsko jaje “Novog kolektivizma”.

Afera je izbruhnila 28. februarja 1987, ko je beograjska Politika objavila odkritje Nikole Grujića (povabljen na današnjo otvoritev, a se ni odzval), da je NSK za predlogo ‘likovne podobe’ štafete mladosti uporabil nacistični plakat. Titov 25. maj je bil oskrunjen, varuhi svetega pečata so zagledali lastno podobo. Ni jim bila všeč.

Jugoslavija je bila takrat že itak ‘na nogah’: Slobodan Milošević in Milan Kučan, Kosovo in Slovenija, Agrokomerc in Branko Mikulić, hiperinflacija in civilna družba, mitingi resnice in federativna ureditev …

Danes je bil na otvoritvi razstave Plakatna afera, 20 let pozneje pred Muzejem novejše zgodovine v Ljubljani marsikdo, marsikoga pa ni bilo. Govoril je Jožef Školč, kratko in spodobno.

Bila sta tudi Školčev že bivši naslednik in prihajajoča naslednica, Jelko Kacin in Katarina Kresal. Znamenje kontinuitete? Najbrž bolj ‘ujemi-sleherni-foto-termin’.

Objavljeno pod slovenija | | |